JUTRI 2052

  PRVA ZGODBA V službi sem imela sodelavca,velik strokovnjak s katerim bi bilo čudovito delati,če ne bi bil takšen nagravžen kurbir. Nikoli nisem zamerila moškemu,ki me je povabil ven in rekel, da pričakuje tesnejše druženje ali le zabavo. Pač, tudi takšni so nekateri bili. Ne, bila sem samska in razumela sem, kot je dotični razumel, ko sem rekla - NE. Tisti F. je bil grozljiv ni in ni odnehal. Bala sem se aparatur,ker se je vedno postavil zadaj in svinjal. Ko je prihajala žena pa ves sladek,cici mici,cile mile. Žena je bila tako naivna, da ga je imela za svetnika in nas je vabila na večerje. Enkrat se je sodelavki utrgalo in ji je zabrusila, da je njen F. osladen in sploh ni za sex. Ženska pa je mirno odgovorila:« Ne za sex res ni, tudi doma ne.« Pa bodi pameten. * Imela sem moškega, ki je zatrjeval,da se nikoli ne bo poročil. Sprejela njegovo odločitev, rodila in zaživela po svoje. Rekel je tudi, da bo odšel živet z vojsko v Dalmacijo, Slovenija mu je premrzla. Prav sem rekla in ...

    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...

  Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''. Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Naj mi življenje podari to  enakost med enakimi- šele po stotem letu....(MM)   Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da sem spet doma, med domačimi in ljubimi sokrajani, v naročju narave, ki mi je, kar pomnim, ponujala zavetje s svojo odmaknjenostjo, mirom in tišino v trenutkih, ko sem želela biti sama, je zmeraj nepopisno božajoč. Zvonika sta mi ob številnih vračanjih od vsepovsod postala zaščitni znak nečesa lepega, prijaznega in dotikajočega, kar je sicer težko opisati z b...