JUTRI 2052

  Tovarniška sirena Slovenci smo, če sodim vsaj po ljudskem izročilu, veliki ljubitelji reda. Bolje rečeno: vsaj bili smo. Sogovorniki, ki so doživeli avstro ogrsko monarhijo, so bili ponosni na red, ki je takrat vladal. Zelo so ga cenili. Ko so naše kraje (Poljansko dolino) med drugo svetovno vojno zasedli Nemci, so jim bili prebivalci- vsaj po besedah medvojnega župana v Gorenji vasi- zelo naklonjeni. Prepričani so bili, da bodo po odhodu Italijanov znali vzpostaviti red. Sirena, ki se je v Alpini, tako pravijo tisti, ki so bili v njej zaposleni že od začetka, prvič oglasila leta 1948 in to že ob petih zjutraj, nakar še ob 5.45 in ob šestih, je bila dobro sprejeta tako pri delavcih kot pri ostalih prebivalcih. Predstavljala je red, po katerem so se radi ravnali. Nadomeščala jim je tudi uro. Notranja sirena je zaposlenim oznanjala tudi začetek in konec malice. Takrat so delavci vzeli v roke kos kruha in si natočili čaja, ki so ga prinesli v kanglici s seboj. Zamudnikov na šiht n

  Knjiga nikoli ne ovene.  Vsaka ženska je zgodba zase. O vsaki od njih bi lahko napisali knjigo, če bi nam zaupala podrobnosti iz svojega življenja. 💗 V štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE je zbranih več tisoč zgodb anonimnih žensk! Knjige so živa enciklopedija o tem, kakšne so bile ženske nekoč in kakšne so tudi danes! 💗 V slovenskih družinah še zmeraj vlada molk, to pomeni, da se o ''spornih'' izkušnjah prednikov bolj malo ali nič pogovarjamo. Zakaj je pregovor: '' Jabolko ne pade daleč od drevesa '', še zmeraj tako aktualen? 💗 Pričevanja so zapisi iz ''prve roke'' o življenju teh, ki bi lahko bile naše mame, tete, prijateljice, sodelavke, sosede! Če želimo razumeti sebe in sedanjost, moramo najprej razumeti preteklost. 💗 Če boste dovolili, da drugi (mediji) učijo vaše otroke o intimi, o družini, ne bo dobro. Preko zgodb iz teh knjig, jim lahko spregovorite tudi o sebi! In potem se o prebranih zgodbah skupaj pogovar

  Tako, kot smo si ljudje med seboj različni, tako so si različne tudi njihove usode, njihove zgodbe. Danes je vedno več tistih, ki v sebi čutijo potrebo, da se izpovedo, in, žal, takšni imajo vedno manj poslušalcev. Tudi v krogu družine. Prizorov, ko pride otrok do enega od staršev in mu želi nekaj zaupati, mama (oče) pa še kar naprej brskata po telefonu in ne dvigneta niti glave, je, tako pravijo mladi – preveč. Starejšim, ki želijo na malo bolj ''dolgo'' kaj povedati, pravijo, da so sitni in nadležni, mlajšim pa:''Ne bodi naporna/naporen!'' Še huje pa je, ko od poslušalcev/bralcev slišijo, da ''pretiravajo'', da je povedano ''laž''. Meni osebno se pogosto zgodi, da ko kakšno zgodbo objavim, mi potem rečejo, zakaj zaradi ''avtentičnosti'' nisem vprašala še ''druge strani''. Bi to res morala storiti? Si res tako malo zaupamo, da nekoga, ki je v stiski, z lahkoto obsodimo, da

  Opazovanje in napovedovanje vremena: med laiki in profesionalci   Milena Miklavčič   Uvod Napovedovanje vremena je bilo eno bolj razširjenih področij ljudskega vedenja. Pričevalcev, ki še pomnijo vremenske napovedi, reke, pregovore, vremenske ključe in druge vremenske modrosti, je vedno manj. Profesionalna meteorologija je prinesla napredek na osnovi večjega znanja tako z vidika opazovanja kot napovedovanja. Naši predniki, kmetovalci, so bili življenjsko odvisni od vremena. Skozi stoletja so se dokopali do bogatih znanj, povezanih z napovedovanjem vremena, ki so jim omogočale, da so naravo bolje razumeli in se ji lažje prilagajali, ko je napočil čas za delo na njivah, poljih, travnikih in v gozdu. V stikih s številnimi domačini sem začela prepoznavati, kako starosvetnosti, povezane z vremenom, tonejo v pozabo. Tudi zato v pričujočem besedilu preteklosti posvečam večjo pozornost, čeprav sam naslov nakazuje vprašanja o razmerju med laiki in profesionalci. Podatke, ki s

  Niko :«Z bratom Borom sva dvojčka, rodila sva se v mesecu, ko je v Sloveniji divjala osamosvojitvena vojna. Kasneje sva izvedela, da sva bila najbolj zaželena daleč naokoli. Razlog, ki ga je poznal ves Zalog: očetova spermatogeneza je bila na meji dopustnega. A čudeži se dogajajo in tudi najino rojstvo sodi mednje. Razmere v družine so bile takšne kot v vojski. Njeni starši so bili naši prijatelji, očetovi pa sovražniki. Vsi smo morali ubogati mamine ukaze. Če jih nismo, je sledila kazen. Nisva še upihnila prve svečke, ko je mama nekje prebrala, da v tem času otroci nehajo lulati v plenice. Ure in ure sva presedela na kahlici, kajti plenice sva imela samo še ponoči. Za vsako lulanje izven kahlice sva bila kaznovana. Včasih sva morala stati v kotu včasih so ji popustili živci in je naju natepla. Imela sva polno igrač, a se z njimi nisva smela igrati. Stanovanje je moralo pač biti čisto in pospravljeno. V drugem razredu smo za domačo nalogo pisali spis o družini. Napisala sva tako, kot