JUTRI 2052

  Martina se v domovino redno vrača konec oktobra. »Dokler bo še mama živa, potem pa verjetno ne več,« mi je rekla, ko sva se včeraj pogovarjali po Skypu. Stara je 63 let, pravi, da je še zmeraj na višku (delovne) moči. Verjamem ji, ker je v svojem poklicu, ki ga zelo predano opravlja, tudi zelo inovativna, ne sedi in ''ne uživa'' ob minulem delu, kot se v tej starosti pogosto počne. V tujino je odšla pri enaintridesetih. Pa ne bi- že zaradi mame ne- če ji ne bi metali polen pod noge. Zaposlila se je v domačem podjetju, kjer so ji dajali tudi štipendijo. Četudi je bila najboljša učenka, najboljša študentka, pa to v službi ni veljalo nič. Pomembno je bilo le, da je stric pri lovu nekoga ubil. Za povrh je bil njen šef moški, ki ni imel niti dokončane srednje izobrazbe, znal pa je obilo ''jebati folk'' in na ta način vzdrževati pokorščino na oddelku. Da bi Martina napredovala? Ni bilo misliti! »Če ji ne bo kaj prav, bo streljala na nas!« so se resno šalili ...

  Zakaj je Kristina morala umreti? Roman  KJE JE OTROK?  Vas bo spodbudil k razmišljanju o skrivnostih, ki jih malodane vsak od nas nosi v sebi in skriva pred drugimi. Včasih nas te lahko porinejo tudi preko roba. Nihče ni le angel in nihče le pošast. Vprašanje je le, kdo je pripravljen tudi moriti? pravijo, da podobne knjige na  knjižnih policah še ni bilo. Zgodbe, ki se rojevajo med kuhinjskimi lonci, pletejo tesne vezi med babicami in vnuki. Eni in drugi pa bi jih morali pod nujno prebrati!  Hkrati pa lahko povem, da je zunaj že tretji letošnji dotisk trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače. Vesela sem, da se te knjige vedno bolj berejo! Če bi jo želeli imeti tudi vi, jo lahko pod ugodnimi pogoji naročite na: Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Svoje želje lahko sporočite tudi na mail jutri2052@gmail.com

    »Moža Jerneja sem spoznala prek ženitovanjskih oglasov v Nedeljskem. Moram reči, da mi je bil neizmerno simpatičen že na prvem srečanju. S seboj je prinesel fotografije, ki so ga prikazovale med petjem in plesom folklorne skupine, v kateri je sodeloval že iz šolskih let. Zdel se mi je pošten, pameten, ni bil vsiljiv. Vedno pogosteje me je obiskoval, tako da so ga vzljubili tudi moji domači. Po letu in pol, ne prej, sva postala tudi intimna. V postelji me je presenetilo, da je kar ležal in čakal, da bom vso stvar sama izpeljala do konca. Še dobro, da sem prebrala kakšno knjigo, da sem vedela, kaj je treba storiti. Opazila sem, da je imel po spodnjem delu trebuha veliko brazgotin. Nekaj sem jih odkrila tudi po stegnih. Ko sem ga vprašala, od česa so brazgotine, je le skomignil z rameni. Njegova mama mi je zelo odkrito in sovražno dala vedeti, da me ne mara. Tudi s sinom je v moji prisotnosti komaj kaj govorila. Čisto pa je znorela, ko smo ji povedali, da se bova poroči...

  Hiše - kot kocke Hiše, ki so bile zgrajene po 2. sv. vojni, so si na videz zelo podobne. Ne le po zunanjosti- tudi po notranji razporeditvi prostorov. Načrtov za hiše niso ustvarjali arhitekti, temveč zidarji sami. Največ je bilo visokopritličnih hiš. Zunanje stopnice so skozi verando vodile do hodnika. Prva vrata so se odpirala v tako imenovano hišo (dnevno sobo), iz nje je bil vhod v spalnico staršev. Na koncu kratkega hodnika je bila kuhinja, na levi strani pa shramba, ki so jo z leti spremenili v kopalnico. Spodaj je bila klet, v njej so hranili ozimnico, drva in premog. Poseben prostorček je bil namenjen pranju perila (žehti). V kuhinji je stal vzidan štedilnik, kolmkišta in gredenca. Miza je bila večja, ob steni je bila klop, družinski člani so sedeli tudi na štokarlih. V hiši je bila kmečka peč, okoli nje lesena klop. Spredaj je stala mizica, na kateri se je klekljalo in pisalo domače naloge. Pri nas smo imeli še lesen komplet stolov in mize znanega oblikovalca Nika Kralja...

  Nekam na Gorenjsko se je priženil fant, ki mu je bilo ime Matevž. Tisti konci so bili zelo znani tudi po jedi, ki se imenuje matevž.  Tast, ki je rad razdiral štose, je ta mladega zmeraj špikal:''To pa je naš Matevž, a ga ne serviramo k repi, ampak k Ireni.''  Irena je bila njegova hči.  Ko je beseda nanesla na Matevža, so čez čas ljudje kar sami dodali:''Aha, to je pa Matevž z Ireno, pa brez repe.''  To je šlo fantu počasi tako na živce, da je začel renčat ne le na ljudi, tudi na Ireno. Iz neumnega štosa, ki bi verjetno hitro zamrl, če mu ne bi posvečal pozornosti, se je rodila ločitev.... https://oblizniprste.si/slastna-kosila/matevz/

  »Kako sem upehana!« je zastokala babica, ko je vstopila v sobo. »Pohiti Gašper, mudi se mi po kruh in mleko.« »Kam pa tako naglo?« se oglasi ura. Babica se je ljubeznivo nasmehnila. »Ne zameri mi, toda danes imam še kup opravkov. Ne morem poklepetati s tabo.« »Potem pa nič,« je bila žalostna ura. Mislila je, da ji bo babica povedala zgodbo o jutru, ki se je prebujalo zunaj. Želela je slišati besedo, dve o pticah, ki so si spletle gnezdo nad babičinim oknom. Z globokim vzdihom je povesila kazalce. Včasih si je neznansko želela pokukati v širni svet, toda kaj, ko je morala nenehno šteti ure in minute. »Gašper, kje imaš dežnik? Vsak čas bo pričelo deževati,« je sitnarila babica. »Je že prav, je že prav. Malo potrpi, saj bom takoj,« se je deček počasi skobacal s stola in na široko zazehal. Potem je poiskal jopič in se jezil, ker so bili rokavi obrnjeni narobe. Čevljev spet ni bilo na svojem mestu, zato jih je moral najprej poiskati. Še dobro, da ni videl jeze, ki se je počasi začela ...

    Spoštovani, Kot sem že povedala, sem čas v ''corona-karanteni'' preživela precej (zelo) aktivno. Z nekaterimi med vami smo imeli živahne Skype pogovore, z drugimi sem se dopisovala preko elektronske pošte, tretji pa ste mi pod ''anonimno'' poslali svojo zgodbo. Nekateri ste pozabili povedati, ali mi jo pošiljate le v ''vednost'', ali pa mi dovolite, da jo uvrstim tudi v knjigo, ki jo nameravam izdati naslednje leto (2022). Hvaležna vam bom, če mi to dovoljenje pripišete. Vaša pričevanja so mi več kot zelo dragocena. Pomagajo mi, da čas, v katerem živim(o), bolje razumem(o). Upam, da vam je priložnost za ''samoizpoved'' blizu, časa imamo še dovolj. Vsake nove zgodbe bom zelo vesela.

  Komaj sem se ''opomogla'' od sočutne mamice, ki je sredi mrzlega oktobrskega dne sprehajala svojega otroka po Ljubljani ''oblečenega'' zgolj v pleničko in celo brez čeveljčkov, že sem naletela na drugo, zelo podobno mamo, tokrat v knjigi, ki jo letos dobijo slovenski osnovnošolci. Zgodba glavnega junaka Andreja je luštna, a - vsaj zame- le do trenutka, ko se pisatelj loti opisovanja ljubezenskega odnosa, ki ga ima s sošolko. Še isti dan, ko postaneta par, sledi prvi spolni odnos, skupaj si ogledata celo pornografski film, ki pa ju ne navduši preveč. Pri spolnih vragolijah ju podpre Andrejeva mama, ki je sprva presenečena, ko jo sin prosi, naj zapusti stanovanje, da bo s svojo novo punco lahko sam, a presenečenje kmalu preraste v ponos, da ima že tako velikega in zrelega (!) sina. Na tem mestu sem se mičkeno zamislila. Ali je prvi seks res dokaz neke zrelosti? Odraslosti?   Kaže, da sem res postala starokopitna, ker me iskreno zanima, katera '...

  Konrad (1979):"Moji spomini na mladosti so zelo žalostni, kruti in polni solz. Ni me sram priznati, da sem, četudi sem fant, velikokrat jokal. Bili smo štirje bratje. Pazili smo drug na drugega, kajti oče je bil nasilnež, znan daleč naokoli. Najmlajši bratec ga je imel kljub številnim klofutam zelo rad. Ves čas je hodil za njim in mu pomagal nositi različna orodja, ki jih je potreboval pri delu. Ni se mu umaknil izpod nog niti takrat, ko se je oče primajal iz gostilne. Nekoč se mu ni zadosti hitro umaknil, ko je hotel sesti za mizo. Prijel ga je in ga prej, preden smo pritekli in ga rešili, treščil ob steno. Velika sreča je bila, da je zdravnik, ki je bil po spletu srečnih okoliščin na obisku pri sosedu, težkem bolniku, takoj pritekel. Brat je krvavel iz ušes, bil je v nezavesti. Sam ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so brata sicer rešili, njegovega sluha pa niso mogli. K očetu so prišli na razgovor miličniki, a kakšnih sankcij ni bilo. Oče je pil in razgrajal še naprej. Mama ...