kakšno je srečno življenje?

nekdo me je vprašal, kdaj bo o Nadijinem življenju nastala knjiga....

Hm...

Glede na to, da večina ljudi vidi zgodbe tistih, ki v življenju doživijo tudi marsikaj trpkega, grdega, težkega....kot nekaj, o čemer bi morali molčati, ker ni primerno, da nas kdorkoli obremenjuje z usodami, ki so  žalostne in težke, je takšno vprašanje malodane neresno.

Neštetokrat mi rečejo:''Zakaj raje ne pišeš o srečnih zgodbah? Veš, s kakšnim veseljem bi jih brali!''

 Osem let je že od prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ves ta čas se trudim ljudem dopovedati, da so v vseh 3 knjigah objavljene zgolj zgodbe s srečnim koncem!

 Zakaj?

Zato, ker so vsi sogovorniki življenjske padce na kolena - preživeli, se iz njih marsičesa naučili in bili potem v nadaljevanju boljši, izkušenejši, bolj pripravljeni slišati, razumeti in prisluhniti drugim!

Pokažite mi človeka, ki ne bi šel skozi trpke življenjske preizkušnje! Je sploh kdo, ki se mu - od rojstva pa do danes- ni vsaj enkrat skrivil las na glavi?! 

O tem, kar nas je kdaj zabolelo, pa ja ne smemo molčati!

Če spregovorimo, se bo lahko iz naših izkušenj nekdo učil življenjskih modrosti!

Neizmerno bi bila srečna, če bi svoje izkušnje delili!
Molk v takšnih primerih še nikoli ni bil zlato!
A če o svojih izkušnjah ne morete spregovoriti na glas, delite zgodbe vsaj med bližnjimi! Vaše izkušnje bodo lahko komu rešile življenje!

Nadija

Malo pred novim letom sem spoznala zelo zanimivo gospo, staro malo čez sedemdeset.

Rodila se je v zelo patriarhalni družini, v kateri njena mama ni imela niti te pravice, da bi šla brez moževa dovoljenja na tržnico. Ko je bila Nadija stara trinajst let in še malo, ji je oče že izbral ženina. Ker je bila v šoli med najboljšimi, si je s pomočjo učitelja izborila, da je lahko dokončala osnovno šolo.

Ves ta čas je skrbno načrtovala beg od doma. Ko je napočil pravi trenutek, se je sredi noči izmuznila od doma in se skrila na tovornem vlaku, ki jo je odpeljal svobodi na proti.

Da jo v letih, ki so sledila, niso ujeli in vrnili domačim, se ima zahvaliti svoji srečni zvezdi.

V Sloveniji se je v rekordnem času naučila jezika, in četudi je opravljala najslabše plačana dela (na črno), četudi se je morala ves čas skrivati, da je ne bi kdo prepoznal, je njena želja, da študira, da živi svobodno, vedno bolj rasla.

Po spletu srečnih naključij je našla zatočišče v neki družini, kjer so ji pomagali, da je prišla do potnega lista, ki ji je odprl pot v tujino.

S pomočjo dobrih ljudi (prijateljev omenjene družine) je v rekordnem času diplomirala, doktorirala, našla pa si je tudi partnerja, s katerim je bila srečno poročena vse do njegove smrti. Rodila je tri hčere, ki jim je privzgojila uporniškega duha, na kar je zelo ponosna.

Če bi posneli film ali napisali knjigo samo o njenem begu od doma, bi nam šli lasje pokonci! Pri štirinajstih letih je bila že neverjetno odločna, zrela, brezkompromisna!

Njeni so jo vrsto let iskali, a zaman. Spremenila si je tudi zunanjost, tako da je bilo praktično nemogoče, da bi jo našli. Nikoli ni čutila niti najmanjše želje, da bi se vrnila v rodne kraje, niti, da bi se srečala s svojo družino.

Tudi njene hčerke sodijo med vrhunske intelektualke v državi, kjer živijo. Po materi so podedovale njen značaj in za svojega vzele tudi pregovor: brez muje se še čevelj ne obuje.

Njihov moto je tudi:''Pot v lepšo prihodnost se ne gradi na preteklosti temveč na korakih, s katerimi stopamo v nov dan.''

Zakaj me je Nadija poiskala? Zato, ker je gledala Zadnjo besedo in ji je ''padlo v oči'', da trmasto vztrajam pri svojih stališčih.

»Slovenci ste točno takšni, kot je bila moja mama: molčite in trpite! Lepo, da si ti drugačna!''

Nepozaben občutek je bil, da je Nadija celo prestavila nekaj službenih obveznosti zgolj zato, da sva lahko v miru spili kavo in poklepetali.