Kako naj otroci vedo, kako je bilo, če jim ne povemo?

Kadar pridem med mlade, jim pripovedujem zgodbe iz mladosti njihovih (pra)prababic, ki so bile rojene pred letom 1960.

Pogosto me boli srce, ko po eni strani vidim, kako vedoželjni so, po drugi strani pa ne razumem, zakaj si nihče ne vzame časa, da bi jim preteklost predstavljal takšno, kot je v resnici bila.

Mlajši, kot so, bolj jim je zabavno, da so se v tistem času bolj poredko umivali. Če pa že, pa le ob sobotah, ko je mama zlila toplo vodo v škaf, otroci pa so se zdrenjali vanjo.

Pritegne jih tudi sam ''proces'' pranja perila. Od namakanja, do žuljenja, do izplakovanja v bližnjem potoku. Z neke podružnične šole so mi z zamikom poslali risbice, ki so jih narisali po mojem odhodu: na njih pa je bilo perilo, ki se je sušilo v vetru, na vrtu. Zelo lepo!

Dojenčke se je zavijalo kot ''štručke''- s povoji, mame so uporabljale plenice iz blaga, le-te pa se je menjalo ''kakor kdaj'' in ''kakor kje''. Malčki so večino prvih mesecev presedeli v ''stajcah'', se učili prvih korakov v ''hojcah''. Mame so bile pri otrocih komaj tri mesece, potem pa so se že morale vrniti nazaj v službo.

Pogosto se pogovarjamo tudi o odnosu do hrane nekoč in danes. Pri sindromu ''presitosti'', ki smo mu podlegli, pa, žal, močno dvomim, da tisto, kar povem, tudi razumejo. Komentirajo tudi v stilu:''Če nimajo za kruh, zakaj ne jedo potice?''

Če me pri pripovedovanju ne ''prekinejo'' zgroženi pogledi učiteljice, spregovorim tudi o kaznih, ki so doletele izbirčneže. Če se je kakšen scrkljanček za mizo spakoval ali ni hotel jesti, so ga brez milosti poslali v posteljo – lačnega! Pri nas je bilo v navadi, da smo jed, ki jo je mama skuhala in je ostala, če ne za kosilo, pojedli za večerjo. Lahko pa smo jo dobili na krožnik tudi še naslednji dan!

Tisti, ki je še v mojih časih metal po tleh kruh, mu je učiteljica dala podpis. Pri bolj doslednih se je zgodila tudi slabša ocena iz vedenja!

Učitelj je bil ''zakon'', četudi je bil skrajno krivičen! Spominjam se zgodbe o učiteljici, ki se je nerada umivala! Pa ko bi vsaj sedela za katedrom! Stol si je pomaknila pred tablo, izpod modre halje pa je potem ''prihajalo'' marsikaj, kar je uboge otroke v prvih klopeh sililo na bruhanje!

Ravnatelji so radi vlekli za ušesa, kreda, ki je priletela v glavo, je bila nekaj zelo običajnega. Otroci vplivnejših staršev so imeli praviloma boljše ocene kot tisti, ki so prihajali iz ''neuglednih'' družin.

Eden takšnih je bil Marjan. Letnik 1955. Prihajal je iz skromne družine, oče invalid, mama pa je imela ''dve levi roki''. V osnovni šoli spodnjega perila sploh ni poznal, čevlji so bili ali preveliki ali raztrgani, včasih so bili tudi ženski. Imel je en sam zvezek- za vse predmete. Ob odhodu od doma si ga je stlačil za hlače, da so bile pesti ''proste''. Drugi otroci so ga, žal tudi ob spodbudi nekaterih učiteljev- radi tepli. V svoji generaciji je bil prvi, ki je maturiral (po poklicni šoli se je vpisal še na srednjo šolo), prvi, ki je diplomiral, prvi z doktoratom v žepu. Še danes živi preprosto in skromno. Tako kot je bil vajen.

Otroci neradi slišijo, da njihovim prababicam in pradedkom pri učenju ni (skoraj) nihče pomagal. Starši so se najpogosteje izgovorili, češ, če ti ne gre, boš pa ''šel ceste pometat''.

Zato so se v šoli trudili zaradi sebe- ne zaradi staršev in večje žepnine!

Težko jim je tudi razumeti ''politiko obdarovanja'', ki so jo prakticirali v starih časih. Težko jim gre v glavice, da so morali otroci nekoč veliko delati, da je bil čas- namenjen učenju, zelo skopo odmerjen.

Ne razumejo, KAKO so otroci pred letom 1960 sploh preživeli vsakdanji ''dolgčas'' brez televizije! Pa brez telefona in računalnikov. ''To je nemogoče!'' pravijo v en glas. Pripovedujem jim, kako smo se šli '' gledališče'', kako smo se igrali ''šolo'', kako smo se na pamet učili pesmice, klepetali ure in ure! Doma pa smo se morali naslikati, ko je odbilo ''angelčaščenje''. Danes, ko je zvonjenje po cerkvah v mnogih krajih prepovedano, ta beseda zveni precej mistično…

Tudi o tem, v kako zelo umazanem okolju smo po vojni odraščali, vedo malo ali nič. Kanalizacije (še) ni bilo, smeti (vključno s plastiko) se je kurilo v pečeh, po vrtovih…Jesenice so bile rdeče od vse umazanije, ki je uhajala iz dimnika. Kanalizacija je bila marsikje napeljana v vodotoke. Navada, da se v reke zmeče vse, kar se doma ne potrebuje, je živa še dandanašnji…

Kadilo se je povsod: pri zdravniku, v šoli, na avtobusih, v bolnišnicah. Tobakarji so bili ''zakon''.

Pijanci pa tudi.

Je pa res, da so kmetje veliko bolj kot danes skrbeli za svoje gozdove, za polja in travnike. Povem jim tudi, da se marsikdo od njih obrača v grobu, ko vidi, da potomci dovoljujejo pozidave najlepših in najbolj rodovitnih polj.

Pogovarjamo se tudi o prijateljstvu. Pa o tem, da je najprej to, potem sledi ljubezen, nakar še spolnost. Beseda teče tudi o času, ko je bilo otroštvo namenjeno – otroštvu in igram in ne raznim ''seksualnim napotkom'', s katerimi mlade zasipavajo različni, tudi njim namenjeni mediji…

Pogovarjamo se o starih časih, ko s(m)o pisali dnevnike in proste spise, ko nam je bilo dano, da spodbujamo domišljijo brez ''pomoči'' t. i. delovnih zvezkov. Pogovarjamo se o časih, ko se je še ocenjevalo pisavo, delalo v zvezek ''okraske''. Ko se v šoli ni smelo govoriti grdo (preklinjati). Ko smo hodili iz šole peš, ko starši niso imeli avtomobilov, ko smo si doma sami pogreli kaj za pod zob, ko deklice še nismo smele nositi dolgih- moških hlač…

To in še marsikaj, kar mladi radi poslušajo. Mlajši bolj na splošno, starejši bolj poglobljeno.

(fotka je izposojena na strani ''Cerknica nekoč'', predstavlja pa otroške igre 1967)