JUTRI 2052

Še ''dvakrat'' gremo spat- in že bomo zakoračili v februar, potem pa- malodane mimogrede- v marec…. Kaj podariti za dan zaljubljencev? Kako razveseliti mamo, babico, sestro, teto, sodelavko, sosedo, prijateljico ob njenem marčevskem prazniku? Kako povedati moškemu, ki nam je blizu, da tudi ob ''moškem prazniku'' (dan mučencev, dan očetov, rojstni dan, god) mislimo nanj? Pogosto smo v zadregi, kaj podariti, ker se nam zdi, da ni več nobene izbire. Pa je! Če boste segli po eni od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače , bodo obdarovanke in obdarovanci zelo zadovoljni! Sploh pa bodo zadovoljni vaši moški, ki knjige ''Moških zgodb'', ki je izšla lani oktobra, verjetno še niso imeli v rokah? Za knjigo s posvetilom pišite na Jutri2052@gmail.com Ali pa jo naročite preko povezave https://goo.gl/1qx5mf

V dobrih tridesetih letih, kar sem zbirala in poslušala zgodbe, sem srečala veliko izjemno razgledanih posameznikov. Četudi so imeli zaradi težkih časov, v katerih so odraščali, komaj nekaj razredov osnovne šole, so kasneje nadomestili manko s samoučenjem. Hranili (zbirali) so tudi fotografije, odrezke iz časopisov, različne dokumente, našli so se celo zbiratelji sodnih odločb, ki so razkrivale, zakaj so se bližnji in daljni predniki tožarili po sodiščih. Spominjam se Naceta, ki je bil med obema vojnama ženitovanjski posrednik. O dekletih, ki so čakale na ženine, je znal povedati malodane vse – tudi tisto, za kar so morda same menile, da nihče ne ve. Spet drugi je bil prava enciklopedija starih vraž, zeliščnih pripravkov, zdravilnih nasvetov za primer nezaželene nosečnosti, neplodnosti, kako ozdraviti božjastne napade, in podobno. Lojzek je znal povedati, v kateri hiši sicer imajo stranišče, a še zmeraj hodijo na potrebo v bližnji gozd, ker stranišče ni imelo ustreznih cevi, ...

Gašper (1986):« Naša mama je bila vneta in strastna bralka. Na leto je predihala tudi po več sto knjig, ki jih je prinašala iz knjižnice. Bili smo trije fantje, ki smo morali za vse poskrbeti sami. Skuhali smo tudi zanjo in celo perilo smo prali namesto nje, ker zaradi knjige v roki ni nikoli imela časa. Stiki z očetom so bili prepovedani, ker ji je menda naredil veliko gorja. A tisto, kar je prepovedano, najbolj privlači. Z bratom- dvojčkom sva bila v sedmem razredu, ko sva končno izvedela, kje živi oče. Sedla sva na avtobus in ga šla obiskat. Na smrt se je naju ustrašil, ko je naju zagledal na pragu. 'Mama me bo ubila, če bo izvedela!' je zatarnal, a je naju vseeno povlekel v stanovanje. Ni nama želel povedati, zakaj sta se mamo ločila, dovolil pa nama je, da sva ga na skrivaj obiskovala. Kasneje, ko je mama dobila novega partnerja, smo se vsi trije bratje preselili k očetu. Zanimivo je bilo, da po selitvi za mamo nismo več obstajali. Ni nas poklicala k sebi niti te...

  »Oče je za nas, otroke, imel bolj malo časa. Razen takrat, ko nas je potreboval pri kakšnem delu. Mama je bila drugačna: bolj srčna ženska. Iz otroštva mi je v spominu ostal dogodek, ko me je peljal vpisat v šolo. Posadil me je na bicikl, na štango , saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej, kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja ter poštevanke do dvajset. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil oče zelo ponosen. Imeli smo navado, da smo na praznik sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati . Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo ... Potem se je pričela vojna. Oče je bolj kot mene za delo ponucal polbrate, saj so skupaj furali . Ni bilo enostavno, treba se je bilo prilagajati in se izogib...

V dneh, ko drug drugemu želimo veliko lepega, sem se spraševala, kakšno naj bo pa moje voščilo. Zmeraj se trudim, da bi se izogibala ''floskulam'', ki gredo skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Pa bom kar začela pri Greti, če dovolite. Polna usta smo jo imeli! Eni zato, ker jo obožujejo, drugi pa zato, da smo bili do nje kritični. Ko sem v teh dneh opazovala gospode in gospe, ki so vlačili iz trgovskih centrov zvrhane vozičke hrane, pa nakupovali darila, ki jih bodo tisti, ki jih bodo dobili, verjetno vrgli v smeti, sem pomislila, da bi bilo veliko bolje, če bi bili bolj zmerni, ne toliko požrešni in razkošni. Za Zeleni planet bi naredili veliko več kot s trkanjem po prsih, češ, poglejte nas, kako radi imamo Greto! Za nami je leto, ko je bilo zelo všečno ''reševati svet''. Ploskalo se je tistim, ki bi to počeli zlasti na plečih drugih in kritiziralo se je one, ki so opozarjali, da to ni prav. Včasih so tisti- vsaj pri nas- ki se navdušujejo...