Stric Frido – spomini na očeta

 »Oče je za nas, otroke, imel bolj malo časa. Razen takrat, ko nas je potreboval pri kakšnem delu. Mama je bila drugačna: bolj srčna ženska.

Iz otroštva mi je v spominu ostal dogodek, ko me je peljal vpisat v šolo. Posadil me je na bicikl, na štango, saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej, kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja ter poštevanke do dvajset. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil oče zelo ponosen.

Imeli smo navado, da smo na praznik sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati. Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo ...

Potem se je pričela vojna. Oče je bolj kot mene za delo ponucal polbrate, saj so skupaj furali. Ni bilo enostavno, treba se je bilo prilagajati in se izogibati nevarnostim, ki so prežale za vsakim vogalom. Potem je šel brat Jože iskat službo na Jesenice, od koder je bil žal mobiliziran v nemško vojsko. Veliko je pretrpel, ni mu bilo lahko, pa tako mlad je še bil. Mene je oče poklical k sebi le ob kakšnih manjših opravilih. Recimo, da sem držal klešče, tlačil seno, pograbil nakošeno travo ali kaj podobnega.

Mama je bila vedno nekje v ozadju. Z enim očesom je pazila name, čeprav me ni crkljala.

Imela je pod kontrolo, kam gre denar. Ko je bilo treba pobeliti hišo, je raje poklicala Henrika iz Rakulka kot koga drugega, ki bi bil sicer boljši pleskar, a dražji. Spomnim pa se, da je Henrik nekoč okoli gorišča narisal fantke in punčke, ki so se držali za roke. Da ne bodo tako puste stene, je rekel.

Preden sem šel v šolo, sem se večkrat brcnil v noht na nogi, ko sem dirkal do Znamenja (danes je tam križpotje z Opekarsko ulico) in nazaj.

Nekoč sva z očetom kosila ob studencu v Pivkovi gmajni. Naštimal mi je koso, sam sem jo hotel brusiti, pa mi je ušla iz rok, pri tem mi je palec prerezalo do kosti. Kri je drla iz rane, meso je štrlelo stran, oče pa me je mirno prijel za roko in se mi na prst enostavno uscal, ker je verjel, da se bo tako hitreje zacelilo. Nato si je odtrgal še kos srajce, močno zavezal okoli rane in sva delala naprej. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi me zaradi take malenkosti poslal domov ali k zdravniku. Kost se je po svoje zarasla, brazgotina pa se še danes pozna.

V času mojega otroštva so bili nekateri otroci, polbratje in polsestre iz prvega gnezda, občasno tudi doma. Ne vem več točno, se je to dogajalo takrat, ko so čakali, da gredo služit, se učit kakšnega poklica ali kar tako.

V toplem spominu mi je ostala polsestra Ančka, ki se je učila šivati. Zaradi tega je za doto dobila šivalni stroj, mašino.  Ob poroki je dobila le še nekaj masti in pohištvo. Bila je zelo dobra ženska, prijazna in mila. Imela me je rada, pa tudi jaz sem se rad zadrževal v njeni bližini.

Rozalka je potem šla v Ljubljano, kjer se je učila za kuharico, Micke ni bilo več, živela je v Škofji Loki, Cene, Janko in Jože pa so pomagali očetu, če niso služili.

Ko sem se rodil, me je Ančka najbolj razvajala. Morda je bilo v teh čustvih tudi nekaj zaščitniškega. Nekoč sta name pazili s sestro Francko. Nepričakovano je pričelo deževati, hudo sem se prehladil in zelo resno zbolel za škrlatinko. Bil sem že tako ubog, da so pričeli postavljati pare, vendar sem si potem čudežno opomogel in počasi okreval.

Z Ančko se je tudi moja mama – njena mačeha – zelo lepo razumela. Francka je bila pa seme! Očeta je nenehno vlekla za nos, zato sta si bila stalno v laseh. Bila je tudi zelo živahna ženska, ki je rada vrtela moške okoli prsta.

Nekoč je oče k njej peljal omare (mobilije) od Štrajta, pa je ni bilo doma, takrat je delala v neki tekstilni fabriki, verjetno je bila predilnica na Trati. Bila je ravno pred poroko, zato se je oče čudil, ker je ni nikjer našel.

Potem so mu le namignili, kje je. Odkril jo je pri nekem sosedu: napol gola mu je odprla vrata. Omare ji je zložil kar na tla in se jezen odpeljal domov. Čeprav je bil tudi sam vseh muh poln, je bil pobožen in je veliko dal na zunanjost.

Mama se je hotela prikupiti prvim otrokom. Če je le mogla, jim je kaj dala, Milki je kupila šivalni stroj in potem se je vsako nedeljo hodila učit šivanja h Kržet.
Oče je imel v sebi prepričanje, da se mora vsak od otrok naučit en antrah (poklic).

Ko se je Rozalka v Ljubljani izučila za kuharico, so jo k sebi vzele Lukove tri sestre, ki so živele v Trstu. Ceneta je oče dal učit k Balantač in vsa leta uka je gospodarju namesto plačila zastonj oral. Tudi Jankov uk pri Mačku v Žireh je plačal z oranjem. Oče je Janka zelo obrajtal, saj je bil pošten, šparoven in je zmeraj imel velike cilje.

Včasih je bilo življenje drugačno kot je danes. Ne pomnim, da bi pri Pivku kdaj zaklepali vrata. Če pa smo jih, je bil ključ na polici okna. Kadar je prišel kakšen berač, je prespal v štali. Po navadi si je kar sam postregel z mlekom izpod krave, ne da bi počakal na mamo, ki je vsako jutro prišla molst.

Čeprav je bil oče Luka splošno cenjen in spoštovan mož, bil je iznajdljiv, gospodarski in preudaren, je bil hkrati tudi zelo ihtavega značaja. Mamo je večkrat udaril, ponavadi so otroci tekali skupaj z njo okoli hiše. Če jih ni mogel dohiteti, je loputal z vrati, da so šipe padale ven. Dobro pa je bilo to, da njegova jeza ni dolgo trajala. Razlogov za bes je imel več kot dovolj.

Med drugo svetovno vojno je bil nenehno med dvema ognjema. Nikomur se ni hotel zameriti. Ker je bilo znano, da ni ravno revež, so vsi, tako Nemci kot partizani, prihajali k Pivku po obvezne oddaje. Partizanom je redno puščal krompir ob njivi na Pivkovem griču, pa jim še ni bilo dovolj. Vedeli so, da mu Ančkin mož pošilja nakaznice (betukšajne) iz Celovca, da je lahko kupoval cement, pa so prišli, kadar jim je česa zmanjkalo, ter pobrali vse, kar jim je prišlo pod roke.

Bil je v zadovoljivi kondiciji. Celo do Bleda se je vozil s svojim značilnim lesenim kolesom.

Rad je jedel turšno župo in bikov masaunk (maslo streš, dodaš moko, da se sprime, nastane mastna kaša). Za priboljšek si je zmeraj privoščil jajce s pelinom. Verjel je, da ta zel zbija potenco. Z njo je namreč imel stalne težave. Kadar sva skupaj fjakala, se je velikokrat ustavil na kakšni kmetiji in z marsikatero gospodinjo sta potem izginila za kakšnih petnajst minut. Nasploh so mu bile všeč ženske, ki so se lahko pohvalile z velikim oprsjem. Takrat je kar otrpnil in svojega pogleda ni mogel odtrgati od videnega.

Očitno je bilo, da je bil tudi izjemno dobro obdarjen. Na levi strani hlač ni nikoli imel žepa, zmeraj si ga je odtrgal. Ob delavnikih je sicer nosil predpasnik, zmeraj pa je lulal kar skozi levi žep. Z roko ga je le malo nagnil in obrnil, pa je šlo …

Še potem, ko je bil v letih, se je v nasprotju z drugimi svojega spola s tem nagajivčkom povsem upravičeno hvalil …

Med ljudmi še danes kroži zanimiva zgodba. Ko je nekoč gledal kravo, ki so jo prignali k biku, je med smehom dejal: 'Ko bi bil jaz za bika, bi bila zadovoljna cela Stara vas.'

Mama pa je večkrat potarnala, češ da je težko, ker hoče imeti Luka kar naprej glavo na prsih. Kar je pomenilo, da bi se nenehno na njemu lasten način crkljal.

Imel je tudi navado, da se je prebudil v zgodnjih jutranjih urah in ji rekel, da on pa ne bi več spal …, kar je spet lahko pomenilo le tiste reči.

Da bi bil kdaj bolan, ne pomnim.

Ko je padel prvi sneg, si je zmeraj privoščil knajp. Nag je tekel do Glažarja, tam naredil več prevalov, potem pa še doma nekaj časa skakal čez stol, ki si ga je postavil sredi hiše. Šele nato se je šel obleč.

Pred hišo smo nekoč imeli korito, v katerem so se napajali konji. Oče se je v njem rad umival. Sicer ne pogosto, pa vendarle. Cunje je zmetal na tla, brigalo ga je, kdo je šel po poti, ki je vodila mimo. Pozimi pa je prebil led in zlezel v korito z ledeno mrzlo vodo ter molče škropil vodo po sebi. Drugače pa je bil z umivanjem skregan. Rednega, vsakodnevnega umivanja se je izogibal kot hudič križa.

Oče je bil znan kot prekupčevalec z lesom. Velikokrat me je vzel s seboj v Zabrežnik, kjer sva vlačila les. Kot vem, je bil nekaj časa v Žireh edini, ki je les odkupoval. Imel je zgovorjenih več tesarjev, ki so mu tesali, kmetom pa je za del plačila vozil sladkor, ker je bil ta malo cenejši, ko ga je dobil na debelo. Enako tudi moko in mekine (otrobe).

Povsem jasno se spominjam nekega zimskega popoldneva. Nebo je zapolnilo na stotine avionov, ki so leteli nad Nemčijo. Oče je ob tem samo nekaj zagodrnjal.

Bilo je zelo mrzlo, voz nama je nekaj nagajal, jaz sem malo preveč dolgo držal za poledenelo ketno, ki se mi je boleče prilepila za prste. Oče ni nič rekel, saj je vedel, da ne bo pomagalo drugega, kot da mi roko poščije. Topel curek je v hipu naredil svoje.

Včasih mi je pripovedoval, da je njegova mama zelo rada pila kavo. Bila je doma iz Ledin, kjer so že imeli italijanske navade. Sosed Svetle je zmeraj, ko je srečal Lukovega očeta, vpil nad njim: 'Franc, tebe bodo prodali, ker je tvoja baba kafetur.' Pitje kave je bilo včasih nekardihtno, grdo in potratno. Tudi moja mama je imela na ognjišču kozico, v kateri si je kuhala kavo in jo po požirkih pila čez dan.

Zaposlil sem se v Alpini. Imeli so me za zelo pridnega delavca, z Milanom Krištanovim sva zaradi izjemnega doseganja norm dobila celo več priznanj in nagrad (nagradni dopust, prašiča in radijski aparat Kosmaj).

Ko je v nekem obdobju pričelo v Alpini dela manjkati, je postala pridnost kar naenkrat nezaželena. Nekateri šuštarji so se kregali, češ da je treba Friderika ustavit. Ker jim ni uspelo zlepa, so me degradirali na stopnjo pomožnega šuštarja.

Šefu Francu so šli Pivkovi na splošno na živce, zato mi je nenehno metal polena pod noge. Postavili so me na eno najslabše plačanih del – na obštihavanje. Tega nagajanja sem imel čez glavo dovolj, zapustil sem Alpino, kar je bilo za tiste čase vsaj na videz zelo neodgovorno dejanje. Vendar nisem bil edini. Kar nekaj dobrih delavcev se je takemu maltretiranju uprlo in so odšli drugam …

Oče Luka, ki pa je bil dovolj bister, da je vedel, kako stvari stojijo, je po tistem odločno stopil do mojega nekdanjega šefa in mu na svoj zvit način vrgel v obraz: 'Jaz sem pa tvojega očeta poznal, pa je bil zelo dober človek in poštenjak. Nikoli ni bil baraba.'
Nato se je obrnil in odšel.

Tvegal sem in šel iskat srečo zunaj Žirov. Ustavil sem se na posestvu v Prašah pri Kranju. Tam sem se zaposlil kot traktorist. Začelo se je tako, da sva z direktorjem zlagala seno med late v kozolcu. Bil sem zelo priden, trmast in vztrajen. Kaj hitro sem se uveljavil.

Direktor je nas, delavce, že ob štirih zjutraj metal iz postelje z besedami: 'Ali vam bom zastonj hrano dajal?'

Zvečer po službi sem se s kolesom vozil do Trate in nato z avtobusom do Žirov. Tam sem že imel družino, ženo in eno hčerko, druga pa je bila na poti …

S posredovanjem znanca sem se javil na razpis šole za tehnike. Kvalifikacije sem naredil z odličnim uspehom, hkrati pa sem v šoli skrbel za vso kmetijsko mehanizacijo. Dobil sem službo v podjetju KŽK, poznejši Agromehaniki, kjer so me zaradi delavnosti, inovacij in siceršnje uspešnosti spoštovali. Postal sem direktor firme, ki je zelo uspešna še danes, in ne mine dan, da ne bi šel, kljub letom, v službo.«

Stric  je umrl junija 2010.