ljudje z veliko znanja in srčne kulture

V dobrih tridesetih letih, kar sem zbirala in poslušala zgodbe, sem srečala veliko izjemno razgledanih posameznikov. Četudi so imeli zaradi težkih časov, v katerih so odraščali, komaj nekaj razredov osnovne šole, so kasneje nadomestili manko s samoučenjem. Hranili (zbirali) so tudi fotografije, odrezke iz časopisov, različne dokumente, našli so se celo zbiratelji sodnih odločb, ki so razkrivale, zakaj so se bližnji in daljni predniki tožarili po sodiščih.

Spominjam se Naceta, ki je bil med obema vojnama ženitovanjski posrednik. O dekletih, ki so čakale na ženine, je znal povedati malodane vse – tudi tisto, za kar so morda same menile, da nihče ne ve.

Spet drugi je bil prava enciklopedija starih vraž, zeliščnih pripravkov, zdravilnih nasvetov za primer nezaželene nosečnosti, neplodnosti, kako ozdraviti božjastne napade, in podobno.

Lojzek je znal povedati, v kateri hiši sicer imajo stranišče, a še zmeraj hodijo na potrebo v bližnji gozd, ker stranišče ni imelo ustreznih cevi, ki bi bile speljale do gnojnične jame. Poznal je vse pomembne bitke prve svetovne vojne. Podrobnosti o razpadu starojugoslovanske vojske.

Konrad (domači so mu rekli Pij, ker je bil papežu zelo podoben) se je zanimal za matematiko, fiziko, kemijo. Pa je komaj znal brati in pisati, a o največjih dosežkih s tega področja, je lahko govoril ure in ure. Zanimivo je bilo tudi, da je trdil, da ženska pamet ni dorasla moški, ko gre za njemu ljubo znanost. Tudi glasba je bilo področje, v kateri ženske – po njegovem- niso imele kaj početi. Veliki glasbeni umi so bili tako in tako zgolj in samo – moški.

Doma so imeli- vsi po vrsti- ogromne knjižnice, ki nekako niso šle skupaj z rokami, na katerih je bilo polno sledi težaškega dela, ki so se mu posvečali čez dan.

V ponovoletnih dneh, ko malo pospravljam in delam red v arhivu, sem slučajno naletela na zapiske enega od njih.

Pa so se obudili spomini.