ljudje z veliko znanja in srčne kulture

-


V dobrih tridesetih letih, kar sem zbirala in poslušala zgodbe, sem srečala veliko izjemno razgledanih posameznikov. Četudi so imeli zaradi težkih časov, v katerih so odraščali, komaj nekaj razredov osnovne šole, so kasneje nadomestili manko s samoučenjem. Hranili (zbirali) so tudi fotografije, odrezke iz časopisov, različne dokumente, našli so se celo zbiratelji sodnih odločb, ki so razkrivale, zakaj so se bližnji in daljni predniki tožarili po sodiščih.
Spominjam se Naceta, ki je bil med obema vojnama ženitovanjski posrednik. O dekletih, ki so čakale na ženine, je znal povedati malodane vse – tudi tisto, za kar so morda same menile, da nihče ne ve.
Spet drugi je bil prava enciklopedija starih vraž, zeliščnih pripravkov, zdravilnih nasvetov za primer nezaželene nosečnosti, neplodnosti, kako ozdraviti božjastne napade, in podobno.
Lojzek je znal povedati, v kateri hiši sicer imajo stranišče, a še zmeraj hodijo na potrebo v bližnji gozd, ker stranišče ni imelo ustreznih cevi, ki bi bile speljale do gnojnične jame. Poznal je vse pomembne bitke prve svetovne vojne. Podrobnosti o razpadu starojugoslovanske vojske.
Konrad (domači so mu rekli Pij, ker je bil papežu zelo podoben) se je zanimal za matematiko, fiziko, kemijo. Pa je komaj znal brati in pisati, a o največjih dosežkih s tega področja, je lahko govoril ure in ure. Zanimivo je bilo tudi, da je trdil, da ženska pamet ni dorasla moški, ko gre za njemu ljubo znanost. Tudi glasba je bilo področje, v kateri ženske – po njegovem- niso imele kaj početi. Veliki glasbeni umi so bili tako in tako zgolj in samo – moški.
Doma so imeli- vsi po vrsti- ogromne knjižnice, ki nekako niso šle skupaj z rokami, na katerih je bilo polno sledi težaškega dela, ki so se mu posvečali čez dan.
V ponovoletnih dneh, ko malo pospravljam in delam red v arhivu, sem slučajno naletela na zapiske enega od njih.
Pa so se obudili spomini.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več