JUTRI 2052

Mali letos obiskuje drugi razred. Vsako jutro, ko vstane, se jezi, ker še ni velik in močan. Rad bi poletel v vesolje, če pa tja ne, pa vsaj na Antarktiko, ki ga zelo zanima. Zdi se mu, da čas caplja na mestu. Smeji se mi, ker mislim, da polzi med prsti s svetlobno hitrostjo. Šefica meni, da je takšen zato, ker ne mara čokolešnika. Včasih, ko pomislim, kdaj točno je naredil prve korake, narisal prvo zaresno risbico, mi prvič pomagal pri kuhanju, se zavem, da se točnih datumov ne spomnim več. Sedem za računalnik in pobrskam med zgodbami, ki sem jih pisala. V njih so shranjeni spomini, vragolije in drugi pomembni podatki, ki bi sicer mimogrede utonili v pozabo. Presrečna sem, da je črno na belem zapisano, kdaj je prvič jedel sam, kdaj je šel na kahlico, kdaj je dobil prvi zobček, kdaj je vsa ulica vedela, da je končno sedel na stranišče in se razveselil prve ''klobase''. Napisano je tudi, kako je skakal do stropa, ko se je rodila Šefica. Pa tudi to, k...

              Mira (1972)   »Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame. Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo. 'Mogoče sem pa res smrad , saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna. V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se. Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila. Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala do...

      Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom. V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko. Dokler ni naredil samomora. In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi. Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec. Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''. Namesto da bi si priznala, da ...