ONA 365

-




 ONA 365

V torek, 6. marca, sem doživela nepozabne trenutke. Izmed več kot 50 pomembnih žensk Slovenije so me izbrali med 12 najbolj izstopajočih leta 2017.

V neizmerno čast mi je bilo, da sem – med drugim- stala zraven Mojce Senčar. 
Koliko žensk je rešila z Evropo Donno? 

Nešteto. Pred 37 je tudi sama zbolela, zato še toliko bolj razume, kako pomembno je, da hodijo ženske na redno kontrolo prsi. Srce me pa boli ob misli, da se ji je bolezen ponovila...

Še ena izjemna ženska je stala poleg mene: doc. dr. Karin Writzl. Človeka preveva globoko spoštovanje ob misli, kakšni ljudje živijo med nami, mi pa o njih bolj malo vemo. Ob njima sem se počutila majhno in neznatno....


Vsak ima pravico do svojih favoritov, mar ne?


Pred mojo predstavitvijo, na 54,15 minuti je napovedovalec dejal:''Z zgodbami, iz katerih rastemo, tudi umremo.''


Danes, ko je svečani dogodek za nami, sem vesela tudi misli, v katero sem strnila svoje delo:«Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že danes dosegla svoj namen. Spodbuja ljudi, da se začenjajo več pogovarjati, zlasti znotraj družine. Da se razgrinjajo nekatere družinske skrivnosti, da se razkrivajo vzorci, ki smo se jih nezavedno navzeli in bi lahko- če jih ne bi poznali – usodno zaznamovali življenja tudi mlajših generacij.«


Na prireditvi so bila tudi tako imenovana znana imena. Ne, ne, nisem se pogovarjala z vsemi, le s tistimi, ki so prišli do mene in so mi povedali, da so knjigi prebrali. Da sta jim dali misliti. 
Na splošno je obveljala trditev, da Ogenj, rit in kače niso za igrače (oba dela) berejo tudi tisti, ki sicer nobene knjige ne vzamejo v roke.

Je za nekoga, ki piše, še kaj lepšega slišati?
Ni.

Veste, ni lahko pisati, a prepričati ljudi, da je napisano vredno prebrati, je najteže!


Morda sem že malo pozna, vendar: tik pred vrati je 8. Marec (do Materinskega dne je na srečo še dovolj časa): podarite si ti dve knjigi. Morda se bosta dotaknili tudi vas in vaših bližnjih.

LAHKO JU NAROČITE NA POVEZAVI  
https://goo.gl/1qx5mf
 




Komentarji

  1. Dragica11. marec 2018 ob 10:37

    Milena, čestitam.
    Veliko nevidnih zidov je pred nami ženskami, enega ti je uspelo razbiti.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več