Nagradna igra

-

Nagradno vprašanje:

1.) Kje ste prvič slišali za knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače in zakaj bi jo radi prebrali, če bi jo dobili v roke?

Med tiste, ki bodo sodelovali, bomo razdelili pet nagrad:
 
1- Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2.del
2- Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1.del
3- Pralni vložki RACMAN
4- Majica z napisom ''Ogenj, rit in kače niso za igrače''
5- Knjiga za otroke ''Gal in lačne hruške''

**

Odgovore na vprašanje pošljite na mail
Jutri2052@gmail.com
 
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila Ireni in Alešu iz podjetja  RACMAN
Prepričana sem, da boste z njuno nagrado ''pralni vložki'' zadovoljni. Ker pa so menstruacije danes drugačne kot nekoč, si lahko preberete nekaj utrinkov iz ''starih časov''!
 
 
 
Menstruacija.
Danes nekaj čisto običajnega, včasih pa se o njej ni smelo niti govoriti.
Manica:»Spominjam se, da je naša mama oblekla dolge hlače le, ko je imela 'ta rdeče'. Ves dan je prepevala in bila dobre volje. Edinole takrat mi je dala v roke skledo, da sem postrgala turščno župo, preden je posodo pomila. To so bili redki tre­nutki izkazane materine ljubezni. Vedela je namreč, da vsaj tisti mesec ni spet noseča!«
**
Pred drugo svetovno vojno- marsikje še tudi po njej – ženske niso nosile spodnjih hlač.
Ženske so znale povedati, da se je dalo razbrati, katera je noseča in katera ne, tudi po krvavih lužah, ki so nastajale na tleh, pod ženskimi nogami tudi v cerkvi.
Kri, ki je nekaj časa polzela po nogah in se ujemala ob krilo, je pač stekla, posebno še, če je bila menstruacija močna – kar na tla.
**
Eden izmed sogovornikov pa se spominja svoje učiteljice. Zmeraj, ko je imela svoje stvari, je grozno smrdela. Takrat se ji nihče ni upal niti približati. Eden izmed sošolcev, ki je bil že bolj prosvetljen, je druge poučil, da je taka od tistih reči.
**
Neki Adolf se je tam okoli leta 1934, ko se je poročil, prvič soočil z menstruacijo. Zgrozil se je, ko je videl, da je ženi iz riti pritekla kri. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal. Odvlekel jo je k župniku in mu, tresoč se od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda. Župnik Ludvik mu je z blagim glasom počasi in razumljivo razložil, da bo žena krvavela vsak mesec razen takrat, ko bo zanosila. Šele pri teh besedah se je možak potola

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več