Zakaj srečni ljudje tako malo razumejo?!

-












Zadnja tri leta, kar s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskujem različne kraje po Sloveniji, ugotavljam, da smo zelo zanimiva dežela ''srečnih ljudi''.
Ne mine dan, da se ne bi našli takšni, ki ne verjamejo, da se lahko ljudem dogajajo tudi grde reči. Spominjajo me na Marijo Antoinetto, ki je dejala:"Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." (Qu'ils mangent de la brioche).
Tisti, ki jim je šlo v življenju vse po sreči, tisti, ki niso nikoli doživeli padcev, tisti, ki so bili kar naprej zaviti v vato, zlepa ne razumejo onih drugih, ki jim ni bilo z rožicami postlano. 

To ni mogoče! To se ni dogajalo! 

Ko govorim o preteklosti pa beseda nanese na ženske, ki so nečloveško trpele tudi v najbolj intimnem trenutku svojega življenja, ogorčeno protestirajo:''To ni res, to so laži! Meni je babica pripovedovala čisto drugačne zgodbe! Trdila je tudi, da ji ni bilo hudega!''

Ko beseda nanese na čistočo, predvsem na umivanje, so spet glasni:''Milena- pretiravaš! Pri nas smo imeli kopalnico in smo imeli zmeraj čista ušesa!''
Ko beseda da besedo o dedih in pradedih, ki so radi skakali čez plot in ob tem tudi od lastnih žena zahtevali pokorščino, spet zamahnejo z roko, rekoč:'' Naš ded ni bil takšen.''

Kar z drugimi besedami pomeni: če naš ni bil takšen, tudi drugi niso bili.
Srečni ljudje, zaverovani vase in slepi od lastne sreče, so prepogosto gluhi za težave in tegobe sodobnega človeka. Ne mine teden, da ne bi kdo od teh srečnežev napisal mail, v katerem izraža nevero nad problemi, s katerimi se ubadajo tisti, ki jim v življenju ne gre vse najbolj gladko od rok.

Srečni ljudje na ''slovenski način'' ne morejo dojeti, da ne gre vsem po maslu, tako kot njim. 

Srečni ljudje so zaslepljeni s svojo srečo. Le-ta jim onemogoča, da bi videli svet okoli sebe še v kakšnih drugih, malo manj srečnih barvah.

Srečni ljudje na slovenski način se zmrdujejo nad vsem, kar ni narejeno točno tako, kot oni mislijo, da mora biti.

Srečni ljudje bodo od začudenja skomignili z rameni, ko bodo opazili vaše solze, ter rekli:''Kako čudno se obnašaš! Zakaj se raje ne smejiš, saj sije sonce?''

Srečni ljudje, ki so hkrati brez slabih izkušenj in brez empatije, zlepa ne bodo znali razumeti vašega zlomljenega srca.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več