nekoč

-


Razlog zato, da se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo.

Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih.

Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici pa vsaj na videz.

V resnici pa se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-teh občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni. Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', katerim ne znajo ubežati.

Eno takšnih družin poznam pobliže.

Hiša, četudi jo je zob časa dodobra načel, že po svoji zunanjosti priča, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, ki so povojni čas usodno zaznamovali tudi s svojo zagrizeno starokopitnostjo, skopostjo, medsebojnim sovraštvom. Sestre, polne nerazumljivega strupa, so iz svoje sredine na grd način izrinile brata, kmetijo pa so v tej trmasti slepoti- raje kot nečaku- prepisale na popolnega tujca.

Njihov odrinjeni brat je za posledicami vsega hudega te dni umrl. Že lani, ko sem osebno prisluhnila vsem grdim rečem, ki jim je bil v življenju priča, me je njegova usoda zabolela v dno srca….

* * *

Še ena kmečka zgodba se je bolj ali manj boleče končala okoli lanskega Božiča.

Mati, zaljubljena v svojega najmlajšega sina, ki ga je rodila pri 49-ih, je kmetijo prepisala nanj, s tem pa si je usodno zaznamovala tudi svojo usodo. Sedem otrok, ki jih je zaradi enega samega – zavrgla in jim za vse večne čase prepovedala, da bi obiskovali rojstno hišo, še danes ne morejo razumeti njenega koraka.

Brat, ki je ostal doma, se je zapil, parcele je eno za drugo razprodajal, izkupičke pa utapljal v vinu, šnopcu in pivu. Poročil se ni nikoli, ker mu to ni bilo dovoljeno. Pred petimi ali šestimi leti so ga našli v hlevu, ki je bil nekoč poln repov - obešenega. Njegova mama je potem vse premoženje, kar ga ji je še ostalo, znosila k šlogaricam, da bi ji povedale, je šel sin v pekel ali v nebesa.

Ko je lani okoli Božiča umrla, je sedmim otrokom (pravzaprav petim, ker sta dva zaradi hude bolezni medtem umrla) pustila kup neplačanih računov- drugega nič.

Kaj hočem reči?

Če nam danes ne gre vse kot po maslu, nikar ne verjemimo tistim, ki trdijo, da je bilo nekoč bolje, lepše, bolj človeško.

Ni bilo.

Slovenci se skozi zgodovino nismo dosti spreminjali. V srčiki smo ostali podobni- menjal se je le celofan.

PS

na podoben način kot vidite na fotografiji, so pred 2. sv. vojno od strani ‘’stisnili’’ žensko, da je v nadaljevanju ležala povsem nepremično, ko si je njen mož spustil hlače.....

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več