Vabilo na ogled filmaOgenj, rit in kače

-







Mileni Miklavčič se ob izidu zadnje knjige, uspešnice z naslovom Ogenj, rit in kače niso za igrače ni niti sanjalo, da bo knjiga med Slovenci doživela tako buren odmev. Takšen uspeh knjige, ki je za povrh izšla celo v samozaložbi, je nekaj neverjetnega tudi za  Antona Brlana, bibliotekarja v Knjižnici Otona Župančiča, saj v intervjuju za Dnevnik trdi, da je knjiga fenomen že zato, ker je brez posebne ''reklame'' v knjižnicah ves čas izposojena in več kot leto in pol med bralci sodi med najbolj iskane knjige.

V nedeljo, 30. avgusta ob 19.00h, v SODNEM STOLPU V MARIBORU, pa bo knjiga doživela tudi filmsko premiero. 
 http://www.dokumentarci.si/dokudoc-2015-izbrani/doku-zdaj/


V režiji znanega režiserja mlajše generacije Jake Šuligoja in po scenariju Boštjana Virca, so ob pomoči Milene Miklavčič posneli 55 minutni film, sicer za dokumentarni program RTV Slovenija, predpremierno pa ga bodo prikazali, kot že rečeno, v okviru Mednarodnega dokumentarnega filma v Mariboru, malo kasneje pa tudi v Kranju.
K sodelovanju je Milena Miklavčič povabila številne Žirovce od Marice Albreht, Antona Gorjupa, Roka Klemenčiča, dr. Antona Mlinarja, Metoda Žaklja do Alfonza Zajca, ki je za potrebe filma dal na razpolago svojo bogato fotografsko gradivo.
V filmu nastopajo tudi številni z Žirovskega vrha ter Lucija Kavčič s svojimi iz kulturne sekcije Turističnega društva. Zvonko Kokalj iz Celje in Ljerka Palovec iz Ljubljane z osebnimi zgodbami prav tako poživita celotno, zelo razgibano dogajanje. Nekaj zanimivih zgodb bo v filmu povedala tudi predsednica Literarnega društva RIS iz Idrije, Ivana Gantar.
Največja želja avtorjev filma, posebej še Milene Miklavčič, je, da bi se tako ob knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače kot tudi ob istoimenskem filmu začeli spraševati, koliko poznamo intimno preteklost naših prednikov. Bil bi že skrajni čas, da jo začnemo odkrivati, s tem pa, posledično, bolje razumeti ne le zgodovino naše ožje družine, temveč tudi nas same.
http://www.primorskival.si/novica.php?oid=6662

http://www.radio-sora.si/novice/16597

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več