pesniški turnir 2015

-
http://www.zalozba-pivec.com/pesniski-turnir/

Sicer so sila redki trenutki, ko svoje misli izrazim v pesmi, zato mi je uvrstitev na pesniškem turnirju še toliko bolj ljuba.



ZNANIH 24 POLFINALISTOV PESNIŠKEGA TURNIRJA 2015

Strokovna žirija za izbor pesmi na natečaju za najboljšo izvirno neobjavljeno slovensko pesem v tekočem letu, v sestavi Borut Gombač, Irena Novak Popov in Urška P. Černe, je med 136 prispelimi pesmimi izbrala 24 pesnikov in pesnic, ki se bodo s svojo pesmijo letos potegovali za naziv vitez/vitezinja na Pesniškem turnirju Založbe Pivec.

Izbrani so, po abecednem vrstnem redu:
Alja Adam
Dani Bedrač
Cvetka Bevc
Sandra Cajzar
Tonja Jelen
Aleš Jelenko
Andrejka Jereb
Dejan Koban
Majda Kočar
Urška Kramberger
Samo Kreutz
Jernej Kusterle
Vesna Liponik
Milena Miklavčič
Cvetka Novak
Grega Novak
Franci Novak
Tea Plesničar
Željko Perović
Marko Skok Mezpotamsky
Miša Shaker
Marjeta Tivan
Katjuša Trampuž
Karmen Vidmar


Izbrani pesniki se bodo najprej pomerili na dveh polfinalnih pesniških turnirjih, ki bosta v sredo, 25. marca 2015, v knjižnici Frana Ksaverja Meška v Ormožu in v petek, 27. marca 2015, v mestni knjižnici v Piranu. Na vsakem polfinalnem turnirju se bo z interpretacijo svojih pesmi pomerilo po 12 pesnikov in pesnic, 4 finaliste na vsakem bo izbrala strokovna komisija, dva pa občinstvo z glasovanjem. Veliki finale Pesniškega turnirja 2015 bo v soboto, 18. aprila 2015, v Art kavarni hotla Piramida v Mariboru. Strokovna komisija bo izbrala viteza/vitezinjo, ki bo prejel(a) diplomo, knjigo in denarno nagrado v znesku 500 evrov. Svojega nagrajenca pa bo izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v zborniku.
 Vsem pesnikom in pesnicam, ki niso bili izbrani, se zahvaljujemo za sodelovanje na natečaju.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več