LITERARNI VEČER V LJUBLJANI

-






















''….Lahko rečemo, da zgodbe Milene Miklavčič nemalokrat razkrivajo tabuizirane teme, med katerimi je posebno mesto namenjeno opisom seksualnosti. Opisani so intimni odnosi različnih vrst – od najbolj »vsakdanjih« med ženo in možem, do tistih, družbeno nesprejemljivih -  med gospodarjem in deklo, gospodarico in hlapcem, poročenimi moškimi in prodajalkami ljubezni, celo do intimnih odnosov med krvnimi sorodniki in odnosom med župnikom in mladeničem, ki se je šolal, da bi to postal. Seksualni odnos, namenjen izključno rojevanju potomcev in zadovoljitvi moških potreb, je opisan kot odnos, v katerem si moški vzame kar in kadar si zaželi: V spolnosti je bilo moškim dovoljeno - vse. Karkoli so že počeli, nikoli niso bili grešni, umazani, vsega obsojanja vredni. Prav skozi opis seksualnosti avtorica prikaže tudi položaj žensk v družbi in vlogo Cerkve pri usmerjanju družinskega življenja, ki je bilo strogo patriarhalno. Ženske so imele vlogo drugega spola – podrejene, grešne, umazane, zaničevane, odvisne od volje drugih in brez možnosti za usmerjanje lastne 'usode'. Nič kaj boljši ni bil niti položaj otrok. Rojeni v mnogoštevilno družino in v pomanjkanje, pogosto lačni in prav tako pogosto tepeni, so, če so preživeli, hitro začeli služiti svoj kruh z delom. Otroštva, kot ga poznamo danes, ni bilo….''
Dr. Tjaša Žakelj


Prijazno vabljeni v dvorano Društva slovenskih pisateljev, Tomšičeva ulica 12,  Ljubljana, v sredo, 12. februarja 2014, ob 11.00 uri na predstavitev knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.
Milena Miklavčič je v njej – skozi številne zgodbe - objavila prvo raziskavo spolnosti Slovencev, ki so živeli v prvi polovici 20. stoletja!

P.S. Ne bo manjkala niti domača potica!



Komentarji

  1. Irena Cigale26. februar 2014 ob 05:17

    Seveda so komentarji. Kako ne bi bili. Vidim, da se že Društvo slovenskih pisateljev spogleduje s tabo. "Toda če mislite, da vas bodo sprejeli, se motite. Ne bodo vas!" je na nekem seminarju rekla gospa Ivana Slamič. Izjeme potrjujejo pravilo. Tebe najbrž bodo. Zasluženo. V Medvodah je čakalna doba za izposojo tvoje knjige.
    Nikjer nisem zasledila, kolikšen naj bi bil obseg proze ali poezije za natečaj. Kje bi morala poiskati?

    Lep pozdrav, Irena.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več