na dopust - z ''ŽENSKAMI''

-

Zakoračili smo v dopustniško norijo, katero je najbolj žmohtno in nepozabno preživeti z ''Ženskami''.
Če bi jo želeli prebrati tudi vi, pokličite na
gsm 064 110466 in jo naročite po ceni 20€.





Gvido Komar, predsednik Društva bibliotekarjev Primorske je dejal, da tako dobrega večera kot z ''Ženskami'' v zadnjih 20 letih v knjižnici Logatec še ni bilo.



Nekaj osveženih podatkov:

Do sedaj sem izdala več knjig, večina je namenjena otrokom. Leto 1995 je zaznamovala Abeceda iz Zakajčkove ulice /razprodana/, dve leti kasneje zbirka črtic Usode, leta 2006 je izšla zbirka otroških zgodb z naslovom Pri hrastu na levo, konec leta 2008 se je rodila Pika na B.,s podnaslovom: detektivska pustolovka nekega Blaža M.
Sledile so še slikanice: Šnitka, Marička in medvedek, Borovničja princeska, Sonček in Bosopetka, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? in Oblaki v Zakajčkovi ulici.

Na začetku poletja 2011  je izšla knjiga z naslovom Ženske, v kateri je na 430 straneh 52 zgodb o ženskah današnjega časa. Njen tretji ponatis, različna mnenja o napisanem in kar 67 predstavitev po različnih slovenskih krajih, mi vzbujajo iskreno zadovoljstvo.

''Ženske'' so tudi hit zadnjega leta v slovenskih knjižnicah, saj sodijo med najbolj brano čtivo.

Nagrade in priznanja: Pri hrastu na levo je bila leta 2006 razglašena kot Najboljša samozaložniška knjiga leta v Sloveniji.
Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.
V maju 2012 sem prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija, pod vodstvom pisateljice Aksinije Kermauner, je bila povsem soglasna, da je zgodba Plašč- najboljša.
Na literarnem natečaju DPM Beltinci, pa so – pod vodstvom pesnika Roberta Titan-Felixa - prav tako soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.

Še vse ostalo:
V zadnjih letih so se moje zgodbe za odrasle uvrstile med najboljše tudi na različnih literarnih natečajih.(revija ONA, natečaj založbe Sanje, natečaj za najboljšo humoresko revije Mentor).

Skupaj z nekaterimi sošolci, že uveljavljenimi na slovenski kulturni sceni, sem sooblikovala knjigo Ciciban postane Abraham, ki smo jo izdali ob srečanju z Abrahamom. Nekaj otroških pesmi je bilo objavljenih v Antologiji otroške poezije (1998), v Blogoziji I. in II. III. /2008,2009,2010/, pa je moč prebrati zgodbe, ki jih pišem za odrasle.
Etnološko raziskovalne spise (najbolj znana je raziskava o spolnosti z začetka 20. stol. )že vrsto let priobčujem v Žirovskem občasniku, bralci Gorenjskega glasa pa me poznajo po zgodbah o življenju z naslovom Usode. Vedno več literarnih poskusov lahko odkrijete tudi v Mentorju, zborniku seniorjev V zavetju besede in virtualni reviji Locutio, ter na blogu Jutri 2012.
http://jutri-2052.blogspot.com/
Kot novinarka pišem še za več lokalnih časopisov, bralci Nedela me dobro poznajo po rubriki ''Zaupnosti'',  na radiu Sora  skrbim za kulturne oddaje, učencem po šolah pripovedujem pravljice, le-te  pa je slišati tudi na Radiu Slovenija v otroški oddaji Pravljice za lahko noč.
V okviru vsakoletnih festivalov klekljanja v Žireh organiziram literarne natečaje z mednarodno udeležbo.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več