JUTRI 2052

Ravno sem lupila česen s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče: »Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.« Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,a tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo. »Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem bila lahko predrzna. Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel, kot običajno, prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi. »Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Drznil se mu je brati levite in mu očitati, da ni prav, ker namerava uničiti v obeh grešnih mesti...

LITERARNA VEČERA V ILIRSKI BISTRICI IN V MARIBORU   ************************** Po novoletnem zatišju s svojo zadnjo knjigo '' ŽENSKE'' ponovno prihajam med bralke in bralce. V četrtek, 19. januarja ob 18.00 uri se vidimo v knjižnici v ILIRSKI BISTRICI! -------- V MARIBORU, v okviru dogodkov MARIBOR 2012, Evropska prestolnica kulture, predstavitev v LITERARNI HIŠI, 24. JANUARJA- OB 18.00 H. --------. Zelo bom vesela, če se na kakšnem od teh prireditev srečamo....Do sedaj je bilo zmeraj tako, da so se (še vsi) literarni večeri, namenjeni ''ŽENSKAM''- pomnili..... pa upam, da bo tako tudi tokrat. Milena Miklavčič http:// jutri-2052.blogspot.com/ GSM 064 110466

Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma. »A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih. Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila. »Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti. Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega, kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice. »Greva na pir? Jaz častim.« Tam okoli poldneva, ko sem požlampal vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo. Prestar sem. Pika. Amen. Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave. Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih. Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred ...

Narahlo jo je obrnil k sebi, in njegova dlan je zdrsela po majčki, nežno se je dotikala gole kože, ki se je ponujala, kajti bilo je vroče in soparno, na sebi pa je imela komaj kaj obleke. In še tisto, kar je zjutraj nataknila nase, jo je tiščalo in nerviralo, da bi se že takoj, ko sta za seboj zaprla vrata, najraje slekla, se ulegla na hladne rjuhe in ga opazovala, ko je motovilil po kuhinji, se obračal k njej s prisrčnim nasmehom, gubice okoli oči so se mu narahlo poglobile, ko je nakremžil obraz v šegavo grimaso, a le za hip, toliko, da je planila v smeh, nehote zardela, medtem ko ga je gledala naravnost v oči, v katerih še zmeraj ni mogla ničesar razbrati. Slišala ga je, da ji pripoveduje o počitnicah, ki jih je preživel nekje v Istri. Govori ji o obali, kamor zaide redkokdo, pa o valovih, ki se v barvi smaragdov belijo ob pečinah, mimo katerih se spusti gol, kajti neizmerno ljubi dotik hladne vode, ki objame njegovo telo in ga potem vdano in strastno ovije v svoj obje...

V petnajstih dneh, kar je odšla,   sem se navadila, da vsak večer, takoj po angelčaščenju, stopim v njeno sobo, narahlo potrkam, za vsak slučaj, kdo ve, morda se je izmuznila skozi glavni vhod in neslišno smuknila po stopnicah., medtem ko sem plela na vrtu in tiho prepevala Sonček čez hribček gre . Na pragu za hip postojim, z vlažnimi dlanmi,   ki jih nisem najbolje obrisala, podrsam po hrapavi steni, kjer se kažejo grde razpoke, hiša, v kateri bivam, je stara in zatohla, potrebna obnove, a kaj, ko nimam volje, da bi poklicala zidarje, mizarje in krovce. Trgala sem marjetičine cvetove in vsakič se mi je razšlo enako. Bila sem za en kurc mama. Morda bi bilo drugače, če bi bil Jan živ. Bila mi je celo zelo podobna. Če v tihoti njene sobe zaprem oči, vidim črn slap las, ki se je v gostih kodrih spuščal po njenem hrbtu. Iz črt, ki so zaznamovale njene dlani, je pogosto prerokovala svojo usodo. » Misliš, da bom srečna?« mi je rekla nekoč, ko se je vse popoldne u...