JUTRI 2052

💗   Nekaj novosti! Medtem ko je 4. del Ogenj Rit Kače še v zadnjih pripravah, je ob pomoči Anni in Andreja Stražar prevedena nova knjiga v angleškem jeziku! Blaz Miklavcic je fantič, kakršnih je veliko! Ima veliko srce, je pogumen in rad pomaga. Kamor koli gre, vzame s seboj črička po imenu Matt. Nekega dne se odpravita na popotovanje, polno nenavadnih dogodivščin. Junaka srečata govoreči kamen in razbojniško deklico po imenu Marina ... Skupaj se soočita z dobrim in zlim. V tej zgodbi o pustolovščini in prvi ljubezni izvemo, kako pomembno je, da dobro premaga zlo. Blaise is just an everyday guy. He has a big heart, he is brave, and he likes to help. Wherever he goes, he takes a cricket named Matt in his pocket. One day they go on a journey full of unusual adventures. The two heroes meet a talking stone and a girl bandit named Marina... together they face both good and evil. In this story of adventure and first love, we learn how important it is for good to overcome evil. Napeta &#

  RESNIČNI DROBEC IZ ŽIVLJENJA NEKE ČISTO OBIČAJNE ŽENSKE, ROJENE OKOLI LETA 1960. "Ko sem končala osemletko, sem šla takoj v službo. Da bi se šla kaj učit ali v šolo? Ni bilo misliti! Težki časi so bili. Še svojih oblačil nisem imela. Nosila sem jih od mame. S prvo plačo sem si kupila nekaj oblek in tudi plašč, da sem bila saj za med ljudi. Eno dolgo leto sem dajala denar na stran, da sem lahko kupila kolo. Ko smo se vselili v novo hišo, sem vzela posojilo, da sem si kupila omaro in kavč. Nikoli nisem smela nikamor, če sem pa že šla, sem morala biti ob osmih zvečer doma. Prvič sem šla na morje, ko sem bila stara 19 let. Tovarna je imela v Novigradu počitniške hišice. S seboj sem vzela teto, da sem lahko šla za en teden. Naj povem, da sem se že po nekaj mesecih priučila za tkalko. Delala sem samo jutranjo izmeno. Ko sem bila že samostojna, sem šla v pravo tkalnico. Tam sem imela štiri stroje, pa normo. Delala sem na dve izmeni. Spominjam se različnih ''karo vzorcev'

  Letošnje poletje sem za zelo zanimiv in obširen zbornik zbrala podatke (citizen science) o tem, koliko kulture so imeli nekoč naši predniki v Žireh, deloma tudi v Poljanski dolini na voljo in koliko obiskovalcev so imele različne prireditve. Podatki so me precej presenetili. Z eno besedo: če literarni večeri danes beležijo komaj nekaj deset obiskovalcev (ali še to ne), so jih včasih našteli tudi 500, 600 ali celo več! Pred vojno, ko je bilo v našem kraju pol manj prebivalcev, kot jih je danes, je delovalo več gledaliških skupin. Imeli so tudi po šest premier na sezono. Gledališčniki so bili zelo aktivni tudi še v šestdesetih, sedemdesetih letih. Dvorana Partizan, kasneje novozgrajena kinodvorana Svoboda sta pokali po šivih. Filmske predstave so bile na sporedu najmanj dvakrat tedensko, včasih tudi večkrat. Do sedeža je bilo težko priti. Nastopali so različni okteti, narodnozabavni ansambli. Lutkovno skupino so imeli tudi na OŠ (Marko Kosmač). V Žireh smo imeli zelo močno skupino slik

  (George W. Hales/Fox Photos/Hulton Archive/Getty Images) Ko sem se nekega dne vračal sam iz šole, sem šel mimo hiše, obzidane s kamnito škarpo. Na škarpi je sedela neka smrklja. S kamnom je tolkla obnjo, kar tako pač… da je ropotalo. "Ali hočeš, da ti kamen v glavo hitem  (vržem)?"se je zadrla. "Samo probaj! Takoj ga boš dobila nazaj! "sem ji odvrnil. "Mami! Mami! Ta fant pravi, da me bo s kamnom !"je začela na ves glas vreščati. Iz hiše je prirjovela malo večja kopija smrklje, pograbila palico in se zakadila proti meni. Seveda sem stekel, kar so me noge nesle. Saj bi jih preveč dobil, če bi ji začel razlagati kdo koga napada. Od takrat sem se te hiše raje ognil.(Oto N.)

  Dijak, 3. letnik »Starši in stric so skupaj zgradili dvojčka. Pri obnovi strehe sta se hudo sporekla. Stric je porinil atija z balkona. Od takrat naprej je na vozičku.«   Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo . Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok. »Z Janezom sva se domenila, da se preseliva k njej. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seliva na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla. V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče

Smo generacija, pri kateri je pregovor: 'Po toči zvoniti je prepozno'', še veliko bolj izrazit, kot je bil kdaj koli poprej v preteklosti. Naši predniki so - če ne drugega -znali svoje potomce veliko bolje pripraviti na življenje, kot to znajmo danes, ko dlje od ''ujčkanja'' običajno ne pridemo. Primerov, da se dosti ne motim, je na tisoče. Eden zadnjih je ukrep Ministrstva za kmetijstvo, ko uradniki za uboge, neuke in nevedne ovčice skačejo po trgovinah in iščejo najcenejšo košarico. Ljubi moji, predragi! Tega, kar počnejo oni, bi vas (nas) morali naučiti že doma! Enako, kot bi nas morali naučiti, da ima mesec 30 dni, da denarja, ki ga dobimo, ne moremo potrošiti že v prvem tednu! Popolnoma nepripravljeni smo na življenje! Kljub grozljivim katastrofam, denimo v Železnikih leta 2007. Vodotoki s svojimi priključki so neočiščeni, polni nesnage in invazivnih rastlin. Bregovi Sore- vsaj na našem koncu- že dolgo niso videli roke, ki bi odstranila polomljeno

  ( fotka najdena na FB A. Tomažiča) Med mojimi FB – prijatelji je kar nekaj generacij, vsakdo od nas pa je mladost doživljal na malo drugačen način. Rojena sem leta 1952, v srednjo šolo /Pedagoško gimnazijo/ 1967. Spominjam se, da kako sem uživala v škrniclu s ponfrijem, malo kasneje tudi ob hot dogu, pa poslušanju Belih vranin Slakov. Zelo popularna je bila pesem Titanik. Posedali smo ob kavi s smetano v Petričku po kino predstavi v Komuni. Pa ob igralskih stvaritvah Staneta Severja. Hodili smo se vozit po tekočih stopnicah v Namo. Se v gručah sprehajale po ulicah in občudovale lepo oblečene tovarišice. Avtobusi so bili zmeraj nabito polni, takrat smo imeli še sprevodnika. Marsikatera cesta je bila še makadamska. Po poletnem deževju so se nabrale luže, v katerih je bilo, ker so bile polne tople vode, lepo čofotati. Poleti sem dopoldne delala v Alpini, popoldne nabirala borovnice. Pri nas se lenuhov, ki bi posedali, ni dobro prenašalo. Do danes se je marsikaj spremenilo, l