JUTRI 2052

  Še ena od zgodb. Objavljam le del. V celoti si jo lahko preberete v Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del ".........Za peti rojstni dan sem dobila čokoladno torto, na kateri je pisalo:''Bodi vesela, rada se smej, srček pa vedno zaklenjen imej!''Ko so sorodniki odšli domov, me je oče vzel v naročje in me odnesel v svojo posteljo. Mislim, da se je takrat zgodila prva večja zloraba, ki je še do danes nisem pozabila. Oče me je slekel, se ulegel v posteljo in me posadil na mednožje. Njegove dlake so me bodle v ritko. Predvidevam, da si je mednožje bril in da so mu takrat, ko me je zlorabil, dlake že toliko pognale, da so bile kot ostre bodice. Jokala sem in klicala mami, a je ni bilo. Pa vem, da je spala v sosednjem prostoru. Zakaj ni prihitela na pomoč, nisem nikoli izvedela. Sta imela tih dogovor, da bo lahko izrabljal mene v zameno, da pusti njo pri miru? Ne vem. Obesila se je prej, preden sem toliko odrasla, da bi jo lahko vprašala. Ob sobotah je ata klal kure

  Pri knjigah je podobno kot pri ljudeh: v oči nam padejo zaradi videza, v srce pa se naselijo zaradi vsebine. mm Kje je otrok? ( novo , 2021) V desetletjih, ko sem zbirala zgodbe za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače , sem se pogosto spraševala, kje so meje, preden se nam ''utrga film''. Kako prenašamo psihične napore, kakšna bremena smo sposobni nositi na ramenih? Govorimo resnico? Se sprenevedamo? Pometamo težave pod preprogo, namesto da bi se soočili s težavami? Koliko mask, s katerimi si priložnostno pokrivamo obraz, hranimo v omari? Govorimo eno, delamo drugo? Ali smo žrtve vzorcev, ki se prenašajo iz roda v rod? Krivimo druge, namesto da bi se pogledali v ogledalo? Na ta in še na mnoga druga vprašanja, sem skupaj s sogovorniki iskala odgovore že v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače . Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo. Moški, v katerega se je zaljubila, jo je imel za

  tam po 55-tem, ko so otroci odrasli, ko mi je postalo malo mar, kaj bodo pa ''ljudje rekli'', sem začela '' na novo '' živeti.....    Uživam, ko zapisujem zgodbe, pišem knjige, s polnim srcem upanja, da jih bodo ljudje brali.  Delam sive lase otrokom, zetu in snahama, razdajam ljubezen, ki jo je obilo- med vnuke.   Poslušam tiste, ki imajo težave v želji, da jim bo potem kaj lažje.  Če se le da, grem na 2-urni sprehod. Kadar mi gre kaj na živce- bentim, a to je redkokdaj.  Prvo pravljico sem napisala že pred 60 leti.  S pomočjo Lare Oblak jih objavljam na spodnji povezavi.  Klikni na: 👇 PRAVLJICE IZ ZAKAJČKOVE ULICE

  Kako močno smo zagazili v skrajni egoizem, ko mislimo in skrbimo zgolj zase, ko nam vedno bolj postaja tuje, da bi karkoli delili z bližnjim, četudi bi ga ljubili, se kaže tudi skozi številke tistih, ki se odločajo za samskost. Razlogov je, seveda, ogromno, ni le egoizem, četudi ta prednjači. Če je bilo še leta 1991 v Sloveniji okoli 239 000 samskih moških 198.000 samskih žensk, je danes zelo drugače: število samskih moških je poskočilo na 400 000, število samskih žensk pa na 313.000! Kitajci 11.11. obeležujejo poseben Dan samskih, ki se ga je spomnil spletni trgovec Alibaba. Hitro so se mu pridružili še drugi trgovci in leta 2019 so denimo na dan samskih na Kitajskem prodali za 31 milijard dolarjev izdelkov in storitev – neprimerljivo več kot denimo na črni petek. * Pri mladih izginja želja po imeti družino, tudi otroke. Želijo biti poslovno uspešni, potovati, nakupovati, se družiti, predvsem pa uživati. In prav za slednje so otroci zelo ''moteči''. Danes se tudi v s

Jakobova zgodba Tudi mene je današnja zgodba pretresla. Četudi zdaj, na starost, težko živim, je bilo tudi meni v mladosti z medom, mlekom in perjanico postlano. Bila sva dva otroka partijskega veljaka in lepotice Krajevne skupnosti. Imeli smo veliko stanovanje blizu občinske zgradbe, potem smo kupili hišo na obrobju mesta in vikend v Kranjski gori…čeprav smo hodili smučat v sosednje države. Tudi v Francijo, v Tri doline. Sestra je bila čuteča punca, nikoli nisem razumel, zakaj je toliko pomagala drugim. Ena zgodba mi je še posebej ostala v spominu. Najbolj odštekano je bilo, ko smo šli po maturantsko opremo v Italijo. Z mamo sta dolgo izbirali obleko in ko ji je ena dokončno ustrezala, je hotela še eno, a malo večjo številko in v drugi barvi. Mama se je bunila, ker takšne obleke vseeno niso bile poceni. Na koncu je sestra dosegla svoje in domov sta odšli z dvema oblekama. Nič nisem spraševal, jasno mi je postalo šele na plesu, ko sem zagledal njeno prijateljico v tisti drugi obleki. J

  Karel je letnik 1958. Pogosto ga boli srce, ko posluša mlado generacijo, češ kako lepo je bilo včasih, kako je bilo poskrbljeno za vse. Če ugovarja, mu rečejo, da ni hvaležen ali pa da se izmišljuje, ko trdi, da je bila revščina, v kateri je odraščal, nepopisna. »Naša družina je bila ena tistih z veliko otroki. Kolikor jih je Bog dal. In ta je imel pri nas srečno roko, saj nas je bilo osem. Oče je bil skrben, mama natančna in stroga. Ne pomnim, da bi si starši kdaj kaj privoščili. Od očetove delavske plače ni ostalo nič. O priboljških smo lahko le sanjali. V najemu smo imeli njivo, kjer smo pridelali krompir, zelje, fižol. Štiri kokoši so nesle jajca, a za osem lačnih ust jih je zmeraj zmanjkalo. Ko je mama za kosilo pripravila pečenega zajca, smo ga prej, preden ga je postavila na mizo, pojedli z očmi. Spali smo dva po dva v isti postelji. Midva z bratom je nisva imela, ker ni bilo zanjo nikjer prostora. Spala sva na dveh žimnicah, ki smo ju zvečer porinili izpod peči na sredino

  Pogovori o menstruaciji so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se, da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole. Leta 1963 leta sem bila stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar. Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik , ki smo ga imeli zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja, saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi, ki je tekla od bogvekje. Vso noč sem prebedela