JUTRI 2052

  (fotka je s twiterja ) Ko sem pred cca 27 leti začela pisati podlistek Usode, je bila na koncu objavljena moja telefonska številka za tiste, ki bi mi radi zaupali svojo zgodbo. Nekoč me pokliče neka mlada mamica. Delala je v neki vrtnariji, poročena pa je bila na večji kmetiji. Zaradi hude vročine, ki je še kar naraščala, je malo po deseti uri odšla domov. Vse je bilo tiho, kar se ji je čudno zdelo, saj je na kmetiji v tistem letnem času še pa še dela. Ko pa je šla mimo spalnice, se ji je zazdelo, da nekaj sliši. Odprla je vrata in našla taščo na njenem možu. Okobal. Skratka, po prvem šoku je sedla v avto in se odpeljala proti vrtcu, da pobere dveletnega sina. Še prej je poklicala mene, v zelo hitrem času sem ji našla sobo pri ženski, ki sem jo osebno poznala…..Nikoli več se ni vrnila na možev dom. Čez tri ali štiri leta se je ponovno poročila in dečku, ki se je rodil, sem bila potem botra…. Toliko – na kratko o še eni usodi. Lahko da je ta skrajna, a takšnih, da držijo matere svoje

  v Knjižnici Idrija so pripravili izbor 16 naslovov, ki so med slovenskimi bralci zaznamovale zadnje desetletje. presrečna, da se je tudi Ogenj, rit in kače niso za igrače znašla med njimi! Sv. Miklavž, Dedek Mraz  in  Božiček  bodo po zeloooo ugodni ceni knjige naročali kar preko spletne strani https://goo.gl/1qx5mf

Tudi odrasli se razveselimo darila! 💖💖💖💖💖 ''Vzamem prvo!'' je vzkliknil Sv. Miklavž , ''podaril jo bom vnukom, ki o življenju dedkov in babic vedo malo ali skoraj nič.''   Dedek Mraz je stisnil k sebi zgodbe o babicah, hčerkah in vnukinjah. ''Če jih bodo prebrale vse tri generacije, kdo ve, se bodo potem bolje razumele med seboj?   Božičkov koš je bil že do vrha poln, a kljub temu se je za knjigo ''Moških zgodb'' našlo še nekaj prostora. ''Ko jo boste vzele v roke, drage moje dame, boste moške bolje razumele. In jih tudi raje imele!''  Dedek Mraz in Božiček  lahko knjige po zeloooo ugodni ceni naročala kar preko spletne strani https://goo.gl/1qx5mf Se jim boste pri nakupu pridružili tudi vi?💖      

    20. november - dan slovenskih splošnih  knjižnic.   Zdi se mi, pa upam, da se ne motim, da smo Slovenci nekoč veliko več brali, kot beremo danes.  Že predniki – pred letom 1940 – so kupovali knjige, brali časopise. Knjige so po navadi hranili v skrinjah. Tiste- strokovne, pa na kakšni polici zraven peči, da je lahko gospodar segel po njej, ko se je prišel malo pogret. Branje je bilo drugačno kot danes. Največkrat je bral eden od domačih, drugi pa so ga med različnimi opravili poslušali. V ''odmoru'' so družno zapeli kakšno narodno ali nabožno pesem, če je bil pri roki harmonikar, so tudi zaplesali. Knjige so prebrali večkrat zapored. Tudi v teh, t. i. ''starih časih'' so se tiskale uspešnice. Eno takšnih je leta 1909 izdal škof Jeglič. Škandalozna rdeča knjižica, namenjena ''Ženinom in nevestam'', je bila v tistem času prvovrsten škandal! Takratni liberalci so se spravili na škofa in glas o njem, da je pornograf, raznesli po

  Četrtek, 19. november 2020 Ena tistih žensk, ki je malodane vse življenje razdajala svojo dobroto, je bila tudi Cilka . Kot mlado, devetnajstletno učiteljico so jo leta 1967 poslali v vasico, ''Bogu za hrbtom''. Pa se ni preveč žrla zaradi tega.  ''Mi je že tako namenjeno!'' se je branila pred domačimi in prijatelji, ki so jo prosili, naj se – sposobna, kot je bila- direktivi upre in zahteva kaj boljšega. »Spominjam se prve generacije otrok, ki sem jo učila. Bili so revni, slabo oblečeni, še slabše obuti. Čevlji, ki so jih največkrat podedovali od sorojencev, so jim bili prvo leto preveliki, naslednje ravno pravšnji, žal pa so jih nosili še lep čas, ko so jim postali pretesni. To je bil čas, ko so otroci zelo lepo skrbeli za svojo obutev. Četudi so bili kakšni čevlji že v zadnjih izdihljajih, so bili še zmeraj 'zglancani', kot se šika. Odnos do čevljev pa se je z leti, pri vedno novih in novih generacijah, vedno bolj slabšala. To, da imajo star

  V življenju sem srečala veliko takšnih, ki so bili (in so še) vredni vsega občudovanja. Kljub težkim razmeram, v katerih so ali živeli ali se znašli, so se znali pobrati na noge in biti potem tudi za zgled. Ne le bližnjim, tudi okolju, v katerem so živeli. Bi takšne pozitivčke znali najti tudi v okolju, v katerem živimo? Sabina (1947) je bila ena tistih otrok, ki jim ni bilo prizaneseno. Komaj je znala hoditi, že je lazila za starejšimi otroki, ki so se skrivali po bližnjem gozdu. Nekoč jo je nekdo – namerno ali nenamerno – ustrelil v nogo. Preden so jo prinesli k zdravniku, preden so jo odpeljali v bolnišnico, preden je prišla na vrsto za operacijo, je minilo kar nekaj časa. Šestletni deklici so morali nogo- zaradi zastrupitve – odrezati pod kolenom. Ko je okrevala, so jo vozili v šolo v vozičku. Otroci so se iz nje pogosto norčevali, včasih jo je kdo tudi nalašč porinil, da je padla. Potem pa je v časopisu prebrala, da obstaja v Angliji bolnišnica, kjer vojnim invalidom, ki so izg

Na vsake toliko časa nas v dno srca presunejo družinske tragedije. Zlasti tiste, ki šokirajo predvsem bližnje, tudi sosede. Sprašujejo se, kako je mogoče, saj so bili tako lepa in zgledna družina. https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/pregled-slovenskih-druzinskih-tragedij-ki-so-vedno-presenecenje-za-sosede.html Že več kot 40 let govorim, da je to mogoče predvsem tam, kjer se ne pogovarjajo. In Slovenci se na splošno zelo neradi pogovarjamo. Če pa se že, zahtevamo, da sogovorniki razmišljajo enako kot mi. Ne znamo sobivati, ne znamo tolerirati drugačnosti, ne znamo odpuščati. Zamera je naša velika vrlina! Sogovornika, če ni na ''naši liniji'', hitro degradiramo. Če ne verjamete, za spoznanje bolj pozorno berite tudi komentarje na FB! Medsebojni odnosi v družini so rak rana sodobnega človeka! Kaj vse tli pod površjem! Včasih zadošča le iskrica, pa pride do tragedije!   Če je bilo nekoč preveč fizičnega nasilja, je danes daleč daleč preveč psihičnega, verbalneg