lahko bi bili za zgled!

 

V življenju sem srečala veliko takšnih, ki so bili (in so še) vredni vsega občudovanja. Kljub težkim razmeram, v katerih so ali živeli ali se znašli, so se znali pobrati na noge in biti potem tudi za zgled. Ne le bližnjim, tudi okolju, v katerem so živeli.

Bi takšne pozitivčke znali najti tudi v okolju, v katerem živimo?

Sabina (1947) je bila ena tistih otrok, ki jim ni bilo prizaneseno. Komaj je znala hoditi, že je lazila za starejšimi otroki, ki so se skrivali po bližnjem gozdu. Nekoč jo je nekdo – namerno ali nenamerno – ustrelil v nogo. Preden so jo prinesli k zdravniku, preden so jo odpeljali v bolnišnico, preden je prišla na vrsto za operacijo, je minilo kar nekaj časa. Šestletni deklici so morali nogo- zaradi zastrupitve – odrezati pod kolenom. Ko je okrevala, so jo vozili v šolo v vozičku. Otroci so se iz nje pogosto norčevali, včasih jo je kdo tudi nalašč porinil, da je padla. Potem pa je v časopisu prebrala, da obstaja v Angliji bolnišnica, kjer vojnim invalidom, ki so izgubili roko ali nogo, pomagajo z umetnimi udi. Imela je komaj 11 let, ko je ob pomoči učiteljice napisala pismo in ga brez vednosti staršev poslala v Anglijo. Odgovor je prišel šele čez več kot deset mesecev, ko je že skoraj izgubila upanje, da so ga sploh prijeli. Zgodil se je čudež: vsa vas je bila ganjena, ko je slišala za Sabinino željo. Župnikov brat, ki je delal na enem od ministrstev v daljni Ljubljani, se je ponudil- ker je imel avto- da jo odpelje tja. Od blizu in daleč so zbirali denar v želji, da deklici pomagajo. To je bila izjemna gesta, saj je večina ljudi še zmeraj živela iz rok v usta! V Anglijo je deklica potovala dvakrat: prvič, da so ji protezo pomerili, drugič, da so ji jo namestili. Bila je presrečna, četudi domačim, zanimivo, ni bilo čisto nič všeč, da so se znašli v središču pozornosti.

Seveda si je kasneje, ko so se tudi proteze modernizirale, omislila novo, a tista prva je za zmeraj ostala v vitrini njene dnevne sobe.

Sabina je bila tudi sicer izjemna ženska, naredila je veliko dobrega. K njej so se zatekali ljudje, ko so bili v največji stiski. Zmeraj jim je pomagala.

**

Zmago (1956) je odraščal v družini s še 6 sestrami in enim bratom. Ded je imel italijansko pokojnino, ki je bila v tistih časih vsega zavidanja vredna. A kaj, ko se ta mladim ni ljubilo delati, tako da je moral ded skrbeti tudi za njuno številno potomstvo. Če jim ni kupil šolskih potrebščin, so šli v šolo, kadar so sploh šli, brez vsega. Zmago je bil edini, ki se mu je še kolikor toliko ljubilo. Strašno je rad bral, iz knjižnice je prinašal domov knjige in zaradi njih marsikatero noč ni zatisnil očesa. Je pa potem manko izkoristil med poukom, to pa! Sedmi razred je ponavljal, osmega pa je komaj komaj spravil skozi. Zanimivo pa je bilo, da je bil profesor matematike edini, ki je verjel vanj. Petica iz tega predmeta je med enicami in dvojkami delovala zelo čudaško in nenavadno! Po dolgem prerekanju je fanta dobesedno prisilil, da se je vpisal na triletno strojno-ključavničarsko šolo. Dobil je kadrovsko štipendijo, ki je zadoščala tudi za plačilo internata in komaj kaj žepnine. V novem okolju, kjer ni bilo nikogar, ki bi ga poznal in ga zaradi domačih razmer poniževal in zafrkaval, je Zmago dobesedno oživel. Že v drugem letniku je začel inštruirati matematiko, profesor ga je pošiljal na različna matematična tekmovanja. Zelo dober je bil tudi pri fiziki. Še zmeraj je zelo slabo skrbel za osebno čistočo, ni nosil spodnjega perila. Nanj preprosto ni bil navajen, saj ga nikoli ni imel. Mama je denar, ki ji je padel v žep, raje pretopila v alkohol… Na nekem modelarskem tekmovanju (bil je tudi strasten modelar) je spoznal Evo. Organizatorji so mladim tekmovalcem pripravili zakusko, in med slaščicami je bila tudi prekmurska gibanica. Nekaj makovih zrnc se mu je zataknilo za zobmi in prav Eva je bila tista, ki ga je na to prijazno opomnila.

»Šele v tistem trenutku, ko sem buljil vanjo kot v kraljico, sem se začel zavedati, da si zob še nikoli v življenju nisem umil. Da sem se ''skopal'' le, ko sem se potopil v Savo. Pa veste, kaj sem storil po prečuti noči, ko sem si, verjetno zadnjikrat v življenju, z zobotrebcem ''očistil'' zobe? Šel sem v knjižnico in si izposodil debelo knjigo. Še danes se spomnim ovitka v umazani rjavi barvi. Namenjena je bila nasvetom za dom in družino. Našel sem številne napotke za nego telesa. Z nemalo zadrege in sramu sem stopil v Namo in ob pomoči prodajalke kupil nekaj higienskih pripomočkov. Prvič v življenju tudi spodnje perilo. Sam sebi sem se smilil ob misli, da ga bom moral nositi. Še ena odločitev je padla: zapustil sem internat in si našel sobo pri neki starejši gospe, ki je privolila, da bo skrbela tudi za pranje mojih cunj. S časom je postala moja druga mama, rada me je imela, jaz pa njo. Šele ob knjigi ''Za dom in družino'' sem se začel zavedati, za kaj vse sem bil v življenju prikrajšan. Vedno bolj me je postajalo sram ob misli, da so me imeli sošolci čisto upravičeno za umazanega prašiča, ki je dan za dnem zasmrajal razred.«

P. S. Zmago se je zaradi prometne nesreče pri 56 letih upokojil, a to ne pomeni, da ne ''miga'' več. Še zmeraj raziskuje, piše strokovne članke…