povej mi, kakšne čevlje nosiš, pa ti povem, kdo si

 Četrtek, 19. november 2020

Ena tistih žensk, ki je malodane vse življenje razdajala svojo dobroto, je bila tudi Cilka. Kot mlado, devetnajstletno učiteljico so jo leta 1967 poslali v vasico, ''Bogu za hrbtom''. Pa se ni preveč žrla zaradi tega. 

''Mi je že tako namenjeno!'' se je branila pred domačimi in prijatelji, ki so jo prosili, naj se – sposobna, kot je bila- direktivi upre in zahteva kaj boljšega.

»Spominjam se prve generacije otrok, ki sem jo učila. Bili so revni, slabo oblečeni, še slabše obuti. Čevlji, ki so jih največkrat podedovali od sorojencev, so jim bili prvo leto preveliki, naslednje ravno pravšnji, žal pa so jih nosili še lep čas, ko so jim postali pretesni. To je bil čas, ko so otroci zelo lepo skrbeli za svojo obutev. Četudi so bili kakšni čevlji že v zadnjih izdihljajih, so bili še zmeraj 'zglancani', kot se šika.

Odnos do čevljev pa se je z leti, pri vedno novih in novih generacijah, vedno bolj slabšala. To, da imajo starši več denarja, se je najprej opazilo ravno pri obutvi. Otroci so hodili v šolo s čevlji, ki se jih je držalo blato še od predpredzadnjega deževja. Niso več poznali 'globina', še manj krtače za 'glancanje'. Še slabše je bilo, ko so prišle v modo superge. Konec 70 let se je že dogajalo, da so bili ob koncu šolskega leta koti garderob polni zavrženih in pozabljenih copat, superg in čevljev. S hišnikom sva jih 'posortirala', očedila in prosila učence, naj vzamejo svoje in odnesejo domov. Redkokdaj se je kdo odzval.

V zadnjih letih službovanja se je že dogajalo, da so se zlasti deklice začele obuvati podobno kot mamice, oziroma, začele so posnemati svoje medijske ikone. Neštetokrat sem prosila mamice, naj bodo pametne, naj hčerkam ne kupujejo čevljev, ki so sicer modni hiti, a za nošenje zelo neudobni. Bob ob steno! Ob koncu šolskega leta, ko je hišnik pospravljal po garderobi in odnašal na smetišče ne le obuvala, tudi majice, puloverje, hlače in bunde, učitelji nismo več apelirali na starše, naj preverijo, če je med zavrženimi stvarmi kaj njihovega. Vedeli smo, da imajo doma toliko čevljev in toliko oblačil, da niti ne vedo, če v tisti množici kaj manjka.

Ko sem se upokojila, ko sta moja sinova odrasla, se poročila, sva se z možem naveličala miru in tišine znotraj najine hišice. On se je posvetil sadjarstvu in gojenju drobnice, jaz pa sem postala precej aktivna pri upokojencih. Pomagala sem tudi gospem, ki so delale pri RK, čeravno nisem nikoli bila njihova članica.

Tako je naneslo, da sva z Radojko obiskovali različne družine, ki so prosile za pomoč. Že pri prvem obisku sem ugotovila, da je nekaj hudo narobe s čevlji, ki jih je bilo v predsobi toliko, da sva se komaj prebili skozi. Niso bili ne stari ne pošvedrani. Med njimi so bile tudi zelo drage ''znamke''. Gospa, ki je naju sprejela, je na vso moč tarnala, za paket se je komaj zahvalila. Upala je, da ji bova prinesli denar. Tega pa zaradi slabih izkušenj z nekaterimi uporabniki Radojka ni več želela deliti v gotovini.

Ko sva spet prišli na zrak, sem ji odkrito povedala, da sem prepričana, da dotična družina ne potrebuje pomoči. Začudeno me je pogledala. Potem pa sem jo opozorila na čevlje v predsobi. Sprva se mi je smejala, potem pa je spoznala, da pa se morda ne motim.
V zadnjih 20 letih sva pomagali nešteto družinam in posameznikom. Četudi se je zgodilo, da je imel kdo le en par čevljev, pa da je z njim počel kot svinja z mehom, se mi ni zdelo prav.

V tem času sem spoznala ogromno (zlasti) žensk, ki so imele posebno garderobo prav za čevlje. Pogosto se je zgodilo, da so stale pred vrati in tarnale, da nimajo kaj obuti.
Čevlji odražajo tudi odnos do življenja nasploh. S čevlji razkrijemo svojo nagnjenost k udobju, lahko pa tudi k samotrpinčenju.,'' je dejala na koncu in me, preden sem odšla od nje- tako kot zmeraj- pogledala prav v čevlje.

(na fotki: žirovska čevljarja, Anton Gorjup in Franc Kranjc.)
https://www.kulturnadozivetja.si/…/item/42-%C4%8Devljarstvo…