povej mi, kakšne čevlje nosiš, pa ti povem, kdo si

-

 Četrtek, 19. november 2020





Ena tistih žensk, ki je malodane vse življenje razdajala svojo dobroto, je bila tudi Cilka. Kot mlado, devetnajstletno učiteljico so jo leta 1967 poslali v vasico, ''Bogu za hrbtom''. Pa se ni preveč žrla zaradi tega. 

''Mi je že tako namenjeno!'' se je branila pred domačimi in prijatelji, ki so jo prosili, naj se – sposobna, kot je bila- direktivi upre in zahteva kaj boljšega.


»Spominjam se prve generacije otrok, ki sem jo učila. Bili so revni, slabo oblečeni, še slabše obuti. Čevlji, ki so jih največkrat podedovali od sorojencev, so jim bili prvo leto preveliki, naslednje ravno pravšnji, žal pa so jih nosili še lep čas, ko so jim postali pretesni. To je bil čas, ko so otroci zelo lepo skrbeli za svojo obutev. Četudi so bili kakšni čevlji že v zadnjih izdihljajih, so bili še zmeraj 'zglancani', kot se šika.


Odnos do čevljev pa se je z leti, pri vedno novih in novih generacijah, vedno bolj slabšala. To, da imajo starši več denarja, se je najprej opazilo ravno pri obutvi. Otroci so hodili v šolo s čevlji, ki se jih je držalo blato še od predpredzadnjega deževja. Niso več poznali 'globina', še manj krtače za 'glancanje'. Še slabše je bilo, ko so prišle v modo superge. Konec 70 let se je že dogajalo, da so bili ob koncu šolskega leta koti garderob polni zavrženih in pozabljenih copat, superg in čevljev. S hišnikom sva jih 'posortirala', očedila in prosila učence, naj vzamejo svoje in odnesejo domov. Redkokdaj se je kdo odzval.


V zadnjih letih službovanja se je že dogajalo, da so se zlasti deklice začele obuvati podobno kot mamice, oziroma, začele so posnemati svoje medijske ikone. Neštetokrat sem prosila mamice, naj bodo pametne, naj hčerkam ne kupujejo čevljev, ki so sicer modni hiti, a za nošenje zelo neudobni. Bob ob steno! Ob koncu šolskega leta, ko je hišnik pospravljal po garderobi in odnašal na smetišče ne le obuvala, tudi majice, puloverje, hlače in bunde, učitelji nismo več apelirali na starše, naj preverijo, če je med zavrženimi stvarmi kaj njihovega. Vedeli smo, da imajo doma toliko čevljev in toliko oblačil, da niti ne vedo, če v tisti množici kaj manjka.


Ko sem se upokojila, ko sta moja sinova odrasla, se poročila, sva se z možem naveličala miru in tišine znotraj najine hišice. On se je posvetil sadjarstvu in gojenju drobnice, jaz pa sem postala precej aktivna pri upokojencih. Pomagala sem tudi gospem, ki so delale pri RK, čeravno nisem nikoli bila njihova članica.


Tako je naneslo, da sva z Radojko obiskovali različne družine, ki so prosile za pomoč. Že pri prvem obisku sem ugotovila, da je nekaj hudo narobe s čevlji, ki jih je bilo v predsobi toliko, da sva se komaj prebili skozi. Niso bili ne stari ne pošvedrani. Med njimi so bile tudi zelo drage ''znamke''. Gospa, ki je naju sprejela, je na vso moč tarnala, za paket se je komaj zahvalila. Upala je, da ji bova prinesli denar. Tega pa zaradi slabih izkušenj z nekaterimi uporabniki Radojka ni več želela deliti v gotovini.


Ko sva spet prišli na zrak, sem ji odkrito povedala, da sem prepričana, da dotična družina ne potrebuje pomoči. Začudeno me je pogledala. Potem pa sem jo opozorila na čevlje v predsobi. Sprva se mi je smejala, potem pa je spoznala, da pa se morda ne motim.
V zadnjih 20 letih sva pomagali nešteto družinam in posameznikom. Četudi se je zgodilo, da je imel kdo le en par čevljev, pa da je z njim počel kot svinja z mehom, se mi ni zdelo prav.


V tem času sem spoznala ogromno (zlasti) žensk, ki so imele posebno garderobo prav za čevlje. Pogosto se je zgodilo, da so stale pred vrati in tarnale, da nimajo kaj obuti.
Čevlji odražajo tudi odnos do življenja nasploh. S čevlji razkrijemo svojo nagnjenost k udobju, lahko pa tudi k samotrpinčenju.,'' je dejala na koncu in me, preden sem odšla od nje- tako kot zmeraj- pogledala prav v čevlje.


(na fotki: žirovska čevljarja, Anton Gorjup in Franc Kranjc.)
https://www.kulturnadozivetja.si/…/item/42-%C4%8Devljarstvo…

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več