NE ČUDITE SE, BERITE!

Na vsake toliko časa nas v dno srca presunejo družinske tragedije. Zlasti tiste, ki šokirajo predvsem bližnje, tudi sosede. Sprašujejo se, kako je mogoče, saj so bili tako lepa in zgledna družina.

https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/pregled-slovenskih-druzinskih-tragedij-ki-so-vedno-presenecenje-za-sosede.html

Že več kot 40 let govorim, da je to mogoče predvsem tam, kjer se ne pogovarjajo. In Slovenci se na splošno zelo neradi pogovarjamo. Če pa se že, zahtevamo, da sogovorniki razmišljajo enako kot mi. Ne znamo sobivati, ne znamo tolerirati drugačnosti, ne znamo odpuščati. Zamera je naša velika vrlina!

Sogovornika, če ni na ''naši liniji'', hitro degradiramo. Če ne verjamete, za spoznanje bolj pozorno berite tudi komentarje na FB!

Medsebojni odnosi v družini so rak rana sodobnega človeka! Kaj vse tli pod površjem! Včasih zadošča le iskrica, pa pride do tragedije!

 Če je bilo nekoč preveč fizičnega nasilja, je danes daleč daleč preveč psihičnega, verbalnega nasilja. Šokirani bi bili, če bi vedeli, česa vsega so zmožni tudi posamezniki, ki jih ima javnost celo zelo rada in jih tudi ceni!

Manipulacija je postala zakon!

Znotraj tako imenovanih ''poštenih'' in cenjenih družin sem videla ogromno nasilja. Zelo pritlehnega in na prvi pogled neopaznega. Ko berem pisma, ki prihajajo v rubriko Nedela ''Milena svetuje'', se mi je pogosto za zjokat. Na kako prefinjen način se spravljajo starši celo na mladoletne otroke! Ni čudno, da komu od njih, ko je kozarec prepoln, enostavno prekipi.

Pogosto pozabljamo, da smo- ne glede na to, kaj počnemo ali rečemo- bližnjim za zgled. Dober ali slab.

Če starš preklinja, ne more učiti otroka, naj tega ne počne. Če učiteljica za katedrom žveči žvečilko in dela balončke, ne more učiti učencev lepega vedenja.

Če mati uči otroka laganja v želji, da škodi svojemu partnerju, se ji bo to dejanje, kot bumerang, prej ali slej vrnilo. Če starši zafrčajo prihodke za svoje razvade, ne morejo pričakovati, da bo otrok znal prav ravnati z denarjem, četudi ga bo zaslužil v ''potu obraza''.

Če starši nenehno ''podjebavajo'' otroka zaradi neuspeha v šoli, njegove zunanjosti, so lahko prepričani, da jim bo otrok nekoč, ko odraste, vrnil.

 

 

»….Oče je v kleti prebiral krompir, mama je pripravljala kosilo. Obnašala sta se čisto normalno. Če ne bi skozi obveze silila kri, bi bil prepričan, da se mi je vse skupaj sanjalo. O tem, kar sem videl, sem povedal samo sestri. Zaupala mi je, da je že dvakrat naletela na očeta, ki se je znašal nad mamo. S svojo otroško pametjo nisva mogla doumeti, da lahko pred nami, otroki, nasilje tako dobro skrivata. Sploh, ker se je okoli novega leta rodil brat, ki se ga je oče zelo razveselil.

Leta 2016 je oče naredil samomor. Obesil se je pod streho. Ljudje so govorili marsikaj. Šele takrat sem prvič slišal, da so štirje iz očetove širše družine na enak način končali življenje. Mama je za očetom, vsaj na videz, zelo žalovala. Lansko leto (2018) nas je presenetila: povedala nam je, da se bo znova poročila. Sestri, s katero je bila bolj zaupna, pa je dejala, da upa, da se prasec cvre v večnem ognju. Zdi se mi, kot da staršev ne bi poznal. Kot dva tujca sta mi.«

****.

 

»…..Nekoč sem kukal skozi ključavnico. Pri mamici sta bila oči in njegova mama. Čez kakšno uro, ko jo je oči peljal domov, sem hotel iti k mamici. Pa so bila vrata zaklenjena. Še dobro, da sem vedel, da je isti ključ odpiral tako spalnična vrata kot tista od kopalnice. Mamica je ležala v mlaki krvi, ki je drla iz prerezanih zapestij. A je še dihala. Stekel sem do trgovke, ki je imela v pritličju trgovinico, ta je poklicala rešilni avto in policijo. Mamico so v bolnišnici rešili v zadnjem trenutku.

Oči je imel izklopljen telefon, tako da ga nismo mogli priklicati. Domov se je vrnil šele pod večer. Prespal sem pri babici. Še prej pa sem ji vse povedal. Tudi o zaklenjenih vratih v spalnico.

bela v obraz. Zabičala mi je, da tega, kar sem povedal njej, ne smem povedati nikomur drugemu.

Mamico so iz bolnišnice odpeljali na psihiatrijo. Ko sem jo kdaj pa kdaj obiskal, me je komaj prepoznala. Od takrat je minilo že osem let. Z mamico živiva pri babici, v naše stanovanje pa si je oči pripeljal drugo žensko.«

 

***.

 

»….Mama me je vedno bolj tlačila dol, še bolj poniževala. Nikamor mi ni pustila iti: takoj po službi sem moral priti domov. Če sem zamudil minutko ali dve, je vpričo mene vrgla kosilo v kanto za smeti.

Ko sva ostala sama, nama ni bilo lahko. Živela sva od moje plače, saj mama ni hotela iti v službo. Star sem bil devetnajst let, ko me je začela čudno gledati. Obtožila me je, da so mi všeč starejše ženske. To pa zato, ker sem eni od sosed včasih kaj prinesel iz trgovine. Nekoč mi je mama pripravila rižoto. Bila je slastna in pojedel sem jo toliko, da sem komaj vstal od mize. Že po nekaj minutah, ko sem se usedel na kavč, da bi si ogledal Misijo nemogoče, se mi je začelo v glavi vrteti. Postal sem tudi zelo zaspan. Ulegel sem se in zaspal. Enkrat sredi noči sem se na pol prebudil, toda nisem se mogel niti premakniti. V dnevni je gorela namizna svetilka. Zagledal sem mamo. Sedela je v naslonjaču in me nepremično gledala. V roki je imela nož in ga prekladala iz ene roke v drugo. Zmrazilo me je: se ji meša ali kaj?!

Naslednji dan sem ostal doma, saj sem bil ves omotičen in čuden. Vabila me je k zajtrku, a se nisem upal vzeti niti grižljaja. Pa še mogel nisem, ker mi je bilo še zmeraj slabo. Proti večeru sem obiskal eno od tet. Živela je sama, pa me je zanimalo, če bi me lahko vzela na stanovanje. Bila je zelo začudena, ker sem jo to vprašal. Razložil sem ji, da se mi zdi, da me je mama želela zastrupiti.

'A si normalen?! Ne govori tega, da te kdo ne sliši!' mi je ukazala. Potem je le priznala, da bi ji pripisala kaj takšnega. Če bi umrl, bi lahko dobivala za menoj pokojnino.

Čez tri dni sem se preselil k teti. Bila je dobrega srca, le prestrašena, da bo zaradi usluge, ki mi jo je naredila, grešila pred Bogom in ne bo šla v nebesa.

Včasih sva se malo pogovarjala. Počasi sem izvlekel iz nje, da si me tudi oče ni želel. Ker mama ni hotela splaviti, se je z njo moral poročiti. Izvedel sem, da sem imel še enega brata, a so ga cepili, ko je imel vročino. Zbolel je, dobil srčni napad. V bolnišnici ga niso več mogli rešiti. Hudo mi je bilo, ker mi zanj niso nikoli povedali. Ko se je tragedija zgodila, sem bil premajhen, da bi se česa spomnil.

Po mojem odhodu od doma je mama še pogosteje hodila v cerkev. Dobivala je nekaj socialne podpore, a je vse, kar je le lahko, pustila v puščici. Teta mi je predlagala, naj kupim psa. Sprva se mi ideja ni zdela pametna, potem pa sem se zanjo vendarle ogrel. Našel sem zelo lepega mladička – zlatega prinašalca. Zelo sem se navezal nanj. Sem in tja me je obiskal tudi ata. Z novo ženo se ni več tako dobro razumel kot na začetku.

'Vse babe so prasice!' je razlagal pri kosilu. 'Dokler te ne izmolzejo, so sladke in voljne, ko dobijo, kar so želele, te brcnejo čez prag.' Čez nekaj mesecev je tudi on stal pred vrati z dvema kovčkoma. Ko je mama izvedela, da živimo skupaj, je iz same hudobije raznesla po vasi novico, da spimo v eni postelji in da teta eno noč seksa z enim, drugo noč – z drugim. Res je bila prasica!«

 

 

 V 45 letih sem zapisala več kot 7.000 zgodb s terena. Nekaj v knjigah, nekaj v podlistku USODE v Gorenjskem glasu. 

Če bi prebrali vsaj Ogenj, rit in kače niso za igrače, bi vsaj razumeli, zakaj je znotraj slovenske družine toliko nasilja! Nobena stroka vam ne bo dala tako preglednega odgovora kot te, zelo resnične zgodbe!