Knjiga- moja prijateljica

-

 


 


20. november - dan slovenskih splošnih 

knjižnic.

 

Zdi se mi, pa upam, da se ne motim, da smo Slovenci nekoč veliko več brali, kot beremo danes. 

Že predniki – pred letom 1940 – so kupovali knjige, brali časopise. Knjige so po navadi hranili v skrinjah. Tiste- strokovne, pa na kakšni polici zraven peči, da je lahko gospodar segel po njej, ko se je prišel malo pogret. Branje je bilo drugačno kot danes. Največkrat je bral eden od domačih, drugi pa so ga med različnimi opravili poslušali. V ''odmoru'' so družno zapeli kakšno narodno ali nabožno pesem, če je bil pri roki harmonikar, so tudi zaplesali. Knjige so prebrali večkrat zapored.

Tudi v teh, t. i. ''starih časih'' so se tiskale uspešnice. Eno takšnih je leta 1909 izdal škof Jeglič. Škandalozna rdeča knjižica, namenjena ''Ženinom in nevestam'', je bila v tistem času prvovrsten škandal! Takratni liberalci so se spravili na škofa in glas o njem, da je pornograf, raznesli po vsej Evropi.
Zanimivo pa je, da so verniki knjižico pokupili malodane do zadnjega izvoda in jo, seveda, tudi prebirali. Žal so jo morali na zahtevo cerkvenih oblasti vrniti, da se ne bi ob njej preveč ''pohujšali''.


Knjižica mi je bila izjemno zanimiva tudi zato, ker je eden od duhovnikov, ki mi je pri zbiranju zgodb za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, veliko pomagal, našel med starimi zapiski v župniji, kjer je služboval, tudi župnikove napotke iz leta cca 1930, ki jih je spisal s pomočjo te, zelo zloglasne Jegličeve knjižice. Zapiski pa so takratnemu župniku služili, da je mlade, tik pred poroko, podučil tudi o spolnosti. Seveda- na način, ki je bil še sprejemljiv, da ni povzročil greha in pohujšanja.

http://www.rutars.net/sr_01_stefan_rutar/sr_2400_kultzadeve/sr_2414_kazipamslo/Seks%20kot%20objekt%20kulturnega%20boja-final.pdf

 

**

Tudi generacije, rojene po 2. svetovni vojni, so še veliko brale. A ne več toliko kot njihovi predniki. Delo v tovarnah je bilo naporno, tudi troizmensko. Tudi otroci so bili za branje pogosto prikrajšani, saj so morali doma veliko pomagati, branje pa je sodilo prej kot ne - med razvade. Verjetno je bilo po mestih drugače. Knjige so se tiskale v nekaj deset tisoč izvodih, kar se danes sliši skoraj neverjetno!


Knjige sem začela kupovati že kot najstnica. Denar sem zaslužila z nabiranjem borovnic. V srednji šoli pa z delom v Alpini. Moja knjižnica je danes zelo bogata, v njej je okoli 8.000 knjig.

**

V poznih 70- ih je potem prišlo obdobje, ko so nekateri kupovali knjige zgolj na ''metre'' (Nobelovci, 100 romanov, Naša beseda…

A nič hudega! Knjige se je kupovalo tudi zato, ker so ljudje menili, da je soba brez knjig pusta in dolgočasna!

 

Kdaj točno je začela ljubezen do knjig usihati, ne bi vedela. Splošnemu trendu je, žal, sledila tudi pohištvena industrija, ki je ''poskrbela'', da med klasičnimi regali za dnevno sobo ni več knjižnih omar, zgolj omarica za televizijo.

**

Knjige se danes tiskajo le v nekaj deset, v nekaj sto izvodih. Zgodil pa se je neverjeten boom pisočih! V 2016 je izšlo kar 5.319 naslovov knjig, od tega 1.808 naslovov leposlovja!

 https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7360

**

Vsebina knjig, po katerih segamo danes, se od knjig, ki se jih je bralo v preteklosti, zelo razlikuje. Pravijo, da danes prednjačijo predvsem knjige s t. i. ''duhovno vsebino'', kar je pričakovano, glede na težave, ki jih imamo kot družba v odtujenem svetu, v katerem živimo.

Veliko segamo po uspešnicah, ki nam jih priporočajo tudi mediji.

**

Mi, ki smo strastni bralci, bomo do zadnjega dne življenja trdili, da nam ''brez knjige živeti ni''. Nekdo, ki mu je branje španska vas, bo te besede težko razumel.

**

Vesela in ponosna sem, da so moje knjige med bralci še zmeraj zelo priljubljene. Cobiss pravi, da so se uvrstile na odlično 15. mesto! In to kljub temu, da sem kot samozaložnica ''deklica za vse''!

https://plus.cobiss.si/kn/skupno/avtorji/2020/1

**

Tisti, ki so trilogijo prebrali, trdijo, ne vsi, mnogi pa, da bi jo moral prebrati vsak! Zelo se strinjam. V knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače, se skriva resnično, zelo otipljivo življenje, iz katerega se lahko tudi za današnji, aktualni čas, doma- na kavču- naučimo marsikatere resnice.

 

Bližajo se decembrski praznični dnevi, morda se bo kdo odločil prav za to branje?

Morda.

Knjige, ki jih imamo ob sebi, na dosegu roke, so žive, lahko se jih dotikamo, jih jemljemo v roke, se ob njih potopimo v svet, ki je drugačen od tistega v naši sobi.

 

Praznujmo današnji dan knjižnic s knjigo v roki! Uživajmo!




 Za knjigo s posvetilom pišite na

Jutri2052@gmail.com

Ali pa jih po ''Miklavževi'' ceni naročite preko povezave

https://goo.gl/1qx5mf

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več