JUTRI 2052

Hvala, ker knjige berete.💓💓 Hvala, ker se potem o njih pogovarjate. Ne glede na to- so vam bile všeč ali ne! Hvala, ker razumete, da vsem ni bilo z rožicami postlano, kot je morda vam. Hvala tako za pozitivne kot kakšne druge komentarje! Hvala, ker me, potem ko knjige preberete, povabite k sebi in mi zaupate še svojo lastno zgodbo! Hvala tudi tistim, ki se z menoj prepirate, ko trdite, da je bilo življenje nekoč drugačno, kot je zapisano v mojih 3 knjigah! Hvala tudi moji lastni usodi, da me je naredila takšno, kot sem! Če me ne bi, potem ne bi bilo nikogar, ki bi intimni in zelo osebni del naše preteklosti iztrgal večni pozabi! Hvala za vse stvari, ki se mi vtisnejo v spomin ob srečanjih z vami! Hvala tudi tistim, ki si boste, ko tole preberete, rekli:''Mejdun, tudi jaz bi jih rad prebral/a!" Knjige naročite preko povezave https://goo.gl/1qx5mf * https://plus.cobiss.si/kn/skupno/avtorji/2020/1 *

ŽNIDARJEV FRENK IZ POLJAN- IGRALEC Z DUŠO IN TELESOM Redki so, ki ne bi poznali Frenka. “A tisti, ki je igral v Cvetju v jeseni? “ me je vprašal fantin, ko sem ga iskala   po Poljanah. Frenk   se iz tistih igralskih   časov   ni kaj dosti spremenil.   Brada je še zmeraj gosta in košata in živahne ter nagajive oči , ki se bliskajo, kot bi želele   še zmeraj kakšno ušpičiti,   me na mah spomnijo na njegovo vlogo. Zmeraj se mi je zdelo, da se bo zgodilo nekaj smešnega in nenavadnega, ko se je pojavil na odru. In nisem se kaj dosti zmotili. Kot življenje ima tudi igralstvo dve plati. Prva je tista, ki jo vidi občinstvo, druga se dogaja za   odrom in v človeških   srcih.   In lahko tudi zelo boli. “Ko so zadnjikrat igrali Cvetje v jeseni sem bil zelo prizadet, ker   nisem prišel zraven”, se ni mogel premagati Frenk. Zakopal si je obraz v dlani in zahlipal.   Nemo sem sedela zraven njega in bilo mi je   hudo, ko sem videla , da sem s svojim prihodom odprla   skrin

Življenje tudi danes, ta trenutek, piše nenavadne zgodbe. Le-te se včasih razpletejo drugače, kot bi si želeli, zlasti še, če so posredi zajebancije, zloba, objestnost in opravljanje. O tem, da v mnogih, zlasti manjših krajih, obstaja kar lepo število prebivalcev, ki imajo enake priimke, ni treba razlagati. V našem so to, na primer, tisti, ki se pišejo Jereb ali Kavčič, kje drugje so priimki pač drugi. No, in v eni takšni vasi živita tudi dve Martini, ki se pišeta enako. Svojo zgodbo mi je povedala Martina 1. Ko se je pred petnajstimi leti poročila, ni niti slutila, da bo imela hude težave z zanositvijo. Pred desetimi leti sta se z možem odločila za umetno oploditev. Bilo je vrsta poizkusov. Ko sta izčrpala tista, ki jih je plačala zavarovalnica, sta večkrat poskušala tudi samoplačniško, enkrat celo v tujini. Potem pa se je na začetku lanskega leta zgodil čudež: Martina 1 je zanosila! Sreča, ki sta jo občutila z možem Petrom, je bila brezmejna! Tako neskončna, da tega ni mo

Včasih je bil zelo popularen tudi pregovor: KDOR Z MALIM NI ZADOVOLJEN, VELIKEGA VREDEN NI .  Meni osebno ni nikoli ''sedel''. Zdelo se mi je, kot da zagovarja (pod) povprečnost pod plaščem neke lažne skromnosti. Po moje so ga- ob mizernih plačah, ki so jih dobivali- največkrat slišali delavci, o katerih je v svojih knjigah (in blogih) pisal tudi Dare Likar.  https://www.rtvslo.si/blog/likard37/moje-bukve/82659 Ta pregovor so, kot že rečeno, največkrat ponavljali tisti, ki so si zase privoščili pogačo, drugim pa so metali drobtinice. Žal je danes zelo podobno, le da se tega ne zavedamo, oziroma- na tiste, ki mečejo drobtinice, smo se skozi desetletja že tako navadili, da se nam zdi, da tako mora biti. Da se ne sme nič spremeniti. Po drugi strani pa je treba priznati, da so bili ljudje – vsaj v nekaterih stvareh- včasih bolj realni, kot smo danes. Za mojo babico, rojeno na prelomu 20. stoletja, je predstavljal statusni simbol- dežnik. Ne bi znala izrač

Z nekdanjo učiteljico Lidijo sva se pogovarjali vse sorte. Med drugim sva se dotaknili tudi pregovora ''povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si.'' Marsičemu, kar sem že vedela, je pritrdila, marsikaj pa tudi dodala. Kot učiteljica v šestdesetih (+ -) letih je morala zelo paziti na svoj ugled. Ne le ona- vsi učitelji! Povedala je, da je bila udeležba na proslavah strogo zapovedana. Pomembno je tudi bilo, kdo ob kom sedi. Največkrat je sedela poleg žene sekretarja ZK. Veliko težav je imela, ko se je izvedelo, da hodi po mleko h kmetu, kjer so bili izraziti ''sovražniki ljudstva''- bili so cerkveni, gospodar je celo pel na koru! Približno v istem času je imela nemalo težav tudi neka ''gospa dohtarjeva''. S kom naj se druži, da bo druženje na ''nivoju''? Potem so se našle gospa dohtarjeva, gospa frizerjeva in gospa direktorjeva (mož je bil direktor Kmetijske zadruge). Pod večer so se lepo oblekle in šle tudi n

Različne zgodbe, ki jih pripovedujem, stojijo zgolj in samo na izkušnjah, ki sem si jih pridobila med poslušanjem. Hočeš – nočeš, v njih se ne skriva niti za grah ''stroke'', ker pač to nisem in nikoli nisem bila. Je pa res, da vem veliko in marsikaj, lahko celo več kot marsikdo drug. 😇 Kadarkoli prebiram stare zapise, se – med drugim – čudim tudi odnosu prednikov do zdravnika in njegovega dela. Spominjam se neke zgodbice že iz povojnih časov. Jernej je služil JLA v sanitarni enoti, nekaj časa je kot ''snažilka'' in ''deklica za vse'' služil tudi v bolnišnici v Sarajevu. Ko se je leta 1957 vrnil nazaj domov, si je v okolju z več kot 5.000 prebivalci, kmalu dobil sloves, da marsikaj ve in marsikaj obvlada. Ko so se ljudje pri kmečkih opravilih poškodovali, so prihajali k njemu, da jim je rano povezal in hkrati tudi svetoval, ali naj gredo v bolnišnico ali ne. Po potrebi je tudi ruval zobe in pomagal pri porodih. Leta 1963 je tist

Slovenci imamo že od nekdaj strašno radi ''komando''. Že na začetku 20. stoletja, ko so v naši deželi vladali liberalci in klerikalci, se je govorilo o tem, kdo od njih ima boljšo komando in zato tudi več sledilcev. Ko so ob tisti znani rdeči knjižici, v kateri je škof Jeglič napisal   (po takratnem mnenju) nekaj ''spolzkih'' nasvetov zakoncem, le-tega zatožili malodane vsem medijem v Evropi, so se klerikalci jezili sami nad sabo, češ:''Kaj jim pa moremo, liberalcem, če imajo takšne predpostavljene, da si vse upajo!'' Veliko moč je imel tudi župnik. A niti približno ne takšne, kot mu danes radi pripisujemo. Močnejši od njega so bili posamezniki, ki so posojali denar ali pa so bili vaščani in meščani kako drugače odvisni od njihove dobre volje. Žal je bil od te dobre volje odvisen tudi župnik. Če se Mogočnežu ni prilizoval, je šla po gobe zamisel o novem farovžu, na primer! Takšen Mogočnež je imel komando nad, če lahko tako