JUTRI 2052

LETETI ZNAMO SAME! 8. marec je bil že od nekdaj dan - poln tudi političnega leporečja, ko govorci potegnejo iz zaprašenega predala Claro Zetkin, volilno pravico, emancipacijo, osvoboditev žensk, itd. itd. itd. V bistvu pa ženske - vsaj tiste, ki jih poznam, pa jih poznam veliko - za srečo, uspešno kariero, zadovoljstvo, pokončno držo, itd. itd. - potrebujemo zelo malo: imeti ob sebi nekoga, ki nas objame, nas spodbuja, stoji ob strani, nudi varno zavetje, v katerem lahko rast emo in uporabljamo krila, kolikor si le želimo.... Ob današnjem dnevu vsaki iz vsega srca želim, da bi potrkal na tvoje srce vsaj eden, ki te bo potem tudi objel in stisnil k sebi. Samo človeški dotik in toplina delata čudeže! ❤️ ❤️ Zato naj se današnji dan razpotegne na vseh 365 dni!

Milka je imela zelo žalostno mladost. Zaradi pomanjkanja fantov (padli so v vojni ali se po njej preselili iz vasi v mesto) je ostala sama. Na manjši kmetiji so jo imeli zaradi tega za ničvredno. Tako starši kot brat pa so budno pazili, da je garala od jutra do večera. Potem se je brat odločil, da bo začel graditi novo hišo. ''Milka, poišči si šiht, da mu boš pomagala!'' se je odločil oče. Že zarana je ''povardjala'' v hlevu, se na hitrico umila, odhitela na vlak, ki jo je odpeljal v eno od tovarn v Kranju. Mesto je počasi, a vztrajno spreminjalo svojo podobo, saj so delavski bloki rasli kot gobe po dežju. Prišlo ji je na ušesa, da je direktor pri dodelitvi stanovanj še posebej naklonjen samohranilkam. Nekoč je že doma spila nekaj kozarčkov slivovke in pogumno stopila v zgornje nadstropje, kjer so bile strah vzbujajoče pisarne. ''Tudi jaz sem noseča, rada bi dobila stanovanje!'' je odločno zinila, ko je stopila v prvo. Imela je s

Živimo v času, za katerega so, med drugim, značilni osamljenost, zaprtost med štiri stene, prijateljevanje z internetom in številne druge odtujenosti, zaradi katerih so mnogi med nami nesrečni, pa tega niti ne vemo, ker se ne pogovarjamo. Bližajo se zelo intimni prazniki, ki jim- nekateri bolj, drugi malo manj- na srečo še zmeraj posvečamo kar nekaj pozornosti. Na vrata že trka Dan žena (8. 3.), Gregorjevo (12. 3), ko se ''ptički ženijo'', 40 mučenikov (10.3.), Materinski dan (25. 3.) Pogosto ne vemo, kaj bi podarili. Včasih se celo zdi, da smo se pri izbiranju daril- izpeli. Želimo si, da bi bilo letos drugače. Kaj, ko bi z bližino in s pogovorom ob knjigi dali bližnjemu največje darilo, ki ga lahko? Predlagamo vam, da bi posegli po eni od knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V njih so resnične zgodbe, ki so se zbirale več kot 35 let in so unikatne v slovenskem prostoru!   Prva knjiga je zelo primerna za tiste, ki jih zanima preteklost, za tis

https://www.mojpes.com/zivljenje-s-psom/poclovecenje-je-za-psa-ponizujoce-neprijazno-in-neposteno/ Moja prijateljica Johanna je bivala v istem kraju, v Strasshofu, v katerem je Priklopil leta 1998 ugrabil Kampuschevo in jo imel potem zaprto v kleti, v svoji hiši. V tistem času, ko se je Johanna ravno upokojila, sem jo velikokrat obiskala. Strasshof je (bil) precej dolgočasen kraj, malodane mesto duhov. Šolo, ki jo je nekoč obiskovalo več kot 800 otrok, so zaradi pomanjkanja podmladka zaprli, v ličnih hišicah, okoli katerih so stale visoke ograje, pa so živeli starejši- podobni Hanni. Zmeraj, ko sem jo obiskala, sem imela veliko srečo, da je bilo lepo vreme. S kolesom sem tako naredila na desetine kilometrov. Tudi mimo hiše, v kateri je živel Priklopil. Zakaj ga tako dolgo niso odkrili? Zato, ker so prebivalci tega kraja živeli drug mimo drugega. Niso se družili, še pozdravljali se niso, ko so vsako jutro vodili na sprehod svoje hišne ljubljenčke. Teh- slednjih pa je bilo ogro

PONEDELJEK POPOLDNE- PRED KAMERO. O SEBI . Če bi koga zanimalo?

Ko sem šel pred mnogimi leti s punco na njen dom, na Vinico, je prišla k njim soseda stara čez 80 let. Že na vratih je potarnala da ji je " pofuklo "in je padla kot je dolga in široka. Nikakor mi ni šlo v glavo :"Tako stara pa tako potrebna , da je pred polno hišo  ljudi priznala, da se ji je pofuklo , pa da je pri tem celo padla po tleh!'' ''Sicer se pa res dobro drži za ta leta, a vseeno,'' sem modroval sam pri sebi. Ko sem končno zbral pogum in omizju povedal, da se mi ne zdi prav, da stara gospa nespodobno govori, so se začeli na ves glas krohotati. Potem so mi obrazložili ,da pofuklo pomeni, da ti spodrsne .   Kar nerodno mi je bilo, ko sem videl, kako sem se motil! Reva je padla, ker ji je spodrsnilo in ne zaradi nekakšne pohote! Ti, ti Oto! (Oto Nemanič)

Žmoht slovenskega jezika predstavljajo tudi narečja. Zdi se mi, da je slovenski jezik prav zaradi njihovega izginjanja vedno bolj siromašen. Ravno danes sem (ob pisanju neke zgodbe) razmišljala, koliko različnih pomenov je nekoč imela beseda ''kurba''. Bile so: nastavljačke, lajdre, radodajke, prasice, dobrotnice, usmiljenke, razuzdanke, grešnice, lahkotnice, jahačice, pokvarjenke (mestne, vaške).... O tem, kaj pomenijo besede: abarnk,ciknen, čerfa, potrkon, špula, zevačka, prhulen, kampl ...pa se mladim danes niti sanja ne.... vir fotografije