Kmalu po izidu prve knjige se mi je zgodilo, da pride k meni neka gospa, ter mi reče:« Kakšne neumnosti pišete! Moj oče je bil spoštovan človek, dober do mame in nas, otrok! Zato dvomim, da je od tega, kar piše v knjigi, sploh kaj res! « Niti slišati ni želela, da pa vsi niso imeli takšne sreče! Pri njej in njej podobnih je obveljalo je nenapisano pravilo :«Če se grde reči niso dogajale meni, potem grde reči ne obstajajo!« Pika. Pozneje sem še pogosto doživela takšne, ali celo še hujše odzive. Vsi pa imajo skupni imenovalec:« Česar nisem doživel(a), videl(a) z lastnimi očmi, srečal(a), občutil(a) na lastni koži…………..tega ni bilo in tudi ni!« Zadnjič sem nekje omenila, da poznam družino, ki je dobila elektriko šele leta 1985! Obdolžili so me celo, da lažem, češ, v našem mestu smo jo imeli že od leta 1903! Ko pripovedujem, da so se v povojnem času, ko še ni bilo vrtcev, ženske pa so po sili razmer morale v službo, otroci varovali sami, se oglasi nekd