Izza odra

-









Včeraj so hčerki, ki živi v isti hiši, dostavili manjši paket s hitro pošto.
Ni je bilo doma, pa sem jaz odprla vrata. »Hm, ne vem, če imam sploh kaj denarja doma!« sem dejala postavnemu možaku, s katerim se sicer poznava.
Gromko se je zasmejal:«Imeti ga moraš kot listja in trave. Saj si izdala knjigo!«
Začudeno sem ga pogledala.
»Ne izgovarjaj se, saj vsi vemo: stroške so ti plačali mi- iz davkoplačevalskih žepov, kasiraš pa sama!«



Stara sem 65 let. Pišem že, kar pomnim. Najprej sem to počela za otroke, zgodbe, ki so veliko kasneje zagledale luč sveta v knjigah Ženske, Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. In 2. del, so se zbirale spontano, vzporedno.
Danes skoraj nihče ne ve, da sem v samozaložbi izdala 10 knjig za otroke. Ki so bile prodane ali podarjene le v nekaj deset izvodih.

Tistim, ki so kupili zadnjo knjigo v mesecu decembru, sem eno od teh knjig tudi podarila.

Nihče mi ni nikoli nič šenkal, še najmanj država. Največ mi je pomagala družina (zato jo tako cenim) s tem, da niso sitnarili, ko sem (bila) odsotna in potovala po Sloveniji ali sedela za računalnikom in pisala.

To, da sta knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače najbolj brani knjigi, ni padlo z neba. Prav tako ne, da sta na prvem mestu po rezervacijah.

Samo lansko leto sem- stara mama- prevozila več kot 30.000 kilometrov. Neštetokrat sem prespala tu in tam, se potem še pogovarjala z ljudmi, ki so mi želeli povedati svojo zgodbo.

To so bili lepi in nepozabni trenutki. Seveda pa so se zgodili tudi kakšni takšni, ki bi jih rada pozabila, pa jih ne morem. Nekateri, tudi iz t. i. ''kulturnih krogov'' še zmeraj mislijo, da se jim mora knjige kar podarjati.

»Kaj ti je tega sploh treba?« me sprašuje prijateljica istih let. V srednji šoli je bila med najboljšimi, vse smo jo občudovale, potem pa je nekega lepega dne ugotovila, da to, da bi bilo življenje ''bolj naporno'', ni zanjo.

Srečna sem, da sem drugačna. Da kljub vsemu še zmeraj zmorem, da me številne ovire, ki se skrivajo za samozaložništvom, ne spravijo na kolena.

Vsem, ki ste kupili knjigo, bi se rada na tem mestu od srca zahvalila. z nakupom mi pomagate, da poravnam račune, da lahko tankam bencin, da lahko grem tja, kamor me povabijo.

Danes- čez kakšno uro ali dve, se ponovno odpeljem proti Štajerski. Popoldan ob 17. Uri se lahko vidimo v Poljčanah, na Bistriški 65.

Če se bomo lahko potrepljali po ramenih, bom vesela.
Milena

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več