JUTRI 2052

Poštovani, Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače /»Vatra, guzice i zmije nisu za igranje « trenutno je u Sloveniji jedna od najtraženijih knjiga. Bila je rasprodana u više od 10.000 primjeraka, a po najnovijim je podacima već treću uzastopnu godinu najtraženija knjiga za odrasle u slovenskim knjižnicama. Prema najnovijim istraživanjima priče, koje pripovijeda više od 1600 sugovornika rođenih u prvoj polovici 20. stoljeća, imaju terapeutski učinak. Daju nam odgovore na mnogobrojna pitanja, između ostaloga i zašto nam obrasci koje smo nesvjesno naslijedili od svojih predaka još i danas zagorčavaju život. Knjiga je – tako barem izgleda – u slovenskome te ujedno i europskome prostoru prvi i jedini (laično pisani)  dokument koji govori o tome, kakav je bio intimni život naših predaka u 20 stoljeću. Morali bi je imati kod kuće, o njoj razgovarati, pomoću nje prenositi uspomene i iskustva na mlađe generacije. Pozivamo Vas na književnu večer, 24. ožujka 2017. godine u 19.00 sat

            Na različnih srečanjih z bralci pogosto slišim zgodbe o tem, kako so se nekateri med njimi srečali z mojo knjigo. Tako mi je nekdo pripovedoval, da je sedel na letalu, ki ga je zaradi turbulence premetavalo som in tja. Bil je ves zelen od strahu. Kar naenkrat pa je njegov sopotnik segel v torbo in mu ponudil knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače .   '' Berite jo, pa boste pozabili na strah! '' mu je še dejal.  To se je res zgodilo in ko je letalo čez nekaj ur pristalo, mu je bilo žal, da se je to zgodilo tako hitro, saj knjige ni prebral do konca.     Naslednja zgodba je precej drugačna. Pripoveduje o materi in hčerki. O borbi matere zanjo. O neslutenih življenjskih preizkušnjah, ki so potekale na relaciji med tujino, kjer so deklici presadili pljuča in Slovenijo, kjer so zanjo po uspešni operaciji zaradi preštevilnih zapletov še zmeraj trepetali za njeno življenje. Ko je potrkalo na vrata novo leto, je mama med hčerkinimi d

Pred nami so marčevski prazniki, ki so že vrsto let namenjeni - Ženski.  Materi. Prijateljici. Hčerki. Tašči. Snahi. Sestri. Sosedi. Sodelavki. Stari mami.  Babici. Neizmerno bi me razveselili, če bi letos- poleg šopka rož- Ženski podarili tudi nekaj svojega časa. Z njo pokramljali o tem in onem. Jo le objeli in ji povedali, da vam veliko pomeni. Da brez nje ne morete živeti. Morda bi izkoristili obisk pri babici tudi za daljši pogovor o njenem življenju. O tem, kaj jo je razveseljevalo, tolažilo, držalo pokonci. Zaradi česa je trpela. Verjemite- polepšali ji boste dan, ker bo videla, da vam je mar zanjo. Če se vam bo zdelo, da ji gredo zgodbe s težavo z jezika, skupaj prelistajte po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. In če jo boste vprašali:'' Povej nam, babica, so tvoje zgodbe drugačne kot Milenine ?'' vam bo z veseljem pripovedovala o svojih, še nikoli povedanih spominih, shranjenih na dnu srca. Nekaj literarnih večerov v marcu

Dopoldan, ko kuham, rada spremljam dogodivščine duhovnika Sidneyja Chambersa iz nadaljevanke Grantchester. V eni od epizod prav v trenutku, ko vstopi hči, prikažejo televizor, ki so ga kupili pri detektivu Geordiju Keatingu. ''Bila sem prepričana, da ta nadaljevanka kaže čas okoli leta 1935 in ne tistega, dvajset let kasneje!'' presenečeno vzklikne hči. Globoko sem vzdihnila. Če še hči, ki ima že leta in leta polna ušesa mojih zgodb o življenju ''nekoč'', tako razmišlja, moram razumeti dvome tistih, ki jih o tem, kako se je živelo pred 40-50 leti, nihče ni niti malo poučil! V tej nadaljevanki o zgodnjih šestdesetih letih ženske še zmeraj nosijo naglavne rute, rojevajo doma, prav tako se umivajo bolj poredko.  Vendar!  Danes je, denimo, po medijih zaokrožil podatek, da tudi v Sloveniji ni vse zlato, kar se sveti: samo v Podravju imamo leta 2017 še zmeraj kar 7533 stanovanj brez kopalnice in stranišč, manj kot vsak drugi pr

                                                            INTERVJU V ''VEČERU'' KAJ BI MORALI VPRAŠATI STARŠE, PA JIH NISMO. Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič je delo, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanje z njo je posebno doživetje, saj nas prepriča, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca. Na srečanju boste: - izvedeli, zakaj ima raziskovanje preteklosti terapevtske učinke, - dobili odgovore, zakaj nam podedovani in nerazčiščeni vzorci, ki smo jih nezavedno podedovali od prednikov, še danes grenijo življenje, - izvedeli, zakaj se je treba o knjigi pogovarjati in prenašati spomine in izkušnje na mlajše generacije. Dvorana Union V petek, 24. februarja, ob 18.00 Prodaja vstopnic: prizidek Večera 02 23 53 326 vzivo@vecer.com Cena vstopnice je 8 €, za n

Pogosto, ko se pogovarjamo o vzporednicah med ''nekoč'' in danes''- predvsem pa o razlikah, ( zlasti ) mlajši trdijo, da je Človeštvo v sto letih napredovalo, pa da smo zato danes bistveno boljši, bolj civilizirani kot ''nekoč''. Ta trditev načeloma drži, a ne zmeraj. Danes živimo bolje kot nekoč, a tega, kot da ne vidimo. Nikoli v zgodovini ljudje niso bili toliko ne zadovoljni, kot smo danes mi. Nikoli ni v smeteh pristalo toliko kruha, četudi – po drugi strani- nenehno tarnamo, da jih je preveč, ki so lačni. Ker so predniki vedeli in premnogokrat tudi na lastni koži občutili lakoto, so imeli do zemlje neizmerno spoštljiv odnos. Pomenila jim je največjo dragocenost- največje bogastvo. Kaj pa danes? Ko bi predniki videli, kako mačehovsko se obnašamo do rodovitnih polj, bi nas prekleli! Na najboljših njivah rastejo trgovski centri, tovarne. Nas bo zidovje nasitilo, ko v svetu nekega lepega dne ne bo ve

V zadnjem času, ko se o kontracepciji ponovno govori več, kot kdajkoli prej – posredi pa je, kakopak- denar- pogosto naletim na komentarje, ki pravijo: ''Pa zakaj zganjate cirkus?! Včasih so bile ženske lahko brez nje, pa se niso nikoli pritoževale?!'' Kako drugače bi se obnašali do ženske, če bi pobliže poznali njeno intimno življenje! V preteklosti so – zlasti takrat, ko so imele po 15, 20 ali več otrok – same pri sebi večkrat pregrešno razmišljale, kaj narediti, da ne bi bile vsako leto znova in znova noseče. Otroci, ki so – včasih tudi dvakrat na leto -prihajali na svet, so jih izčrpavali tako telesno kot duševno. O tem, kako se je počutila mati, ki je gledala lačne otroke okoli sebe, si danes, ko imamo vsega v izobilju, ne moremo niti predstavljati. Raje niti ne pomislim, kakšno življenje je imela Rezika. Ko so jo vprašali, zakaj ne gre domov in skuha otrokom malo krompirja za kosilo, je odgovorila: ''Bom še malo počakala na njivi, morda bodo d