JUTRI 2052

Živimo v težkih časih, ko se dogaja marsikaj, kar se ne bi smelo. Vseeno se mi zdi, da je vsaka stvar za nekaj dobra…tudi ti čudni časi so- po moje - pripomogli, da smo postali bolj odprti za sočloveka in njegove stiske. Vsak želi pomagati drugemu po svojih najboljših močeh. Ker imam številno družino v kateri so tudi brezposelni, sem se odločila, da mladim, ki ležijo na otroških oddelkih bolnišnic, pomagam preganjati dolgčas. Tudi moji otroci so bili pogosto bolni, bolnišnica mi ni tuja, zaradi hude bolezni sem izgubila enega sina, drugi pa je na srečo ozdravel. Nekoč, ko sem bila otrok, je bila osamljenost moj stalni spremljevalec. Če ne bi ob sebi imela knjige, ne vem, kako bi se razšlo… Upam, da bo Pika na B., ki   sem jo poslala malim bolnikom , vsaj mičkeno pomagala, da bo čas, ki ga otroci morajo preživeti stran od doma, hitreje minil.  Milena

1 . Zakaj č kov literarni nate č aj                                                                                                                                           Dragi mladi prijatelji, Bližajo se počitnice, mnogi jih boste morali preživeti doma. Nekoč, pred davnimi leti, se je podobno dogajalo tudi me...

 Natalija Z. Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno, cela ulica je še spala, to vem, saj se sosedov Polde sploh še ni oglasil, po navadi mi laja tik pod oknom, vsaj tako se meni zdi, v sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu, skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, pa se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku, raje sem mislil na Natalijo Z., to sem pogosto počel, všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor in o svojih sanjarjenjih govoril na glas. Bila je ravno prav blond in živahna, na odru je zmeraj stresala z joški,   verjetno nehote<§ in spontano, drugače tega ne bi opazil. Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko, bila sva brez kosila in malice, lastniku se je grozno mudilo in je kar naprej sitnaril okoli naju,   k...

Včeraj se je v Zakajčkovi ulici dogajalo nekaj nenavadnega. Vse je bilo mirno in tiho. Celo listje se je slišalo, ki je šelestelo v krošnjah dreves. Žiga je slonel ob oknu in na prste štel udarce ure v bližnjem zvoniku. Po ulici se je pripeljal pismonoša in se čudil: »Ali je Kaja zbolela, ker ne laja? Nenavadno. Moje hlače so še zmeraj cele, pa sem prevozil že celo ulico.« »Čudno,« je zmajevala z glavo teta Mica. Zmeraj se ji je zdelo, da so otroci na svetu zato, da skačejo, vriskajo, pojejo in kričijo. Počasi se je vzdignila s stola, tiho zaječala, kajti v kolkih jo je še zmeraj boleče špikalo. S počasnimi koraki je oddrsala po vrtni stezi do ute. Pogledala je za hišo, med grmovje in pod verando. Toda nikjer nikogar. Nenadoma se ji je zazdelo, da je zaslišala tiho hlipanje. Prihajalo je izza kupa sena na bližnjem travniku. Previdno je stopila bliže. Potem je presenečeno obstala, kajti v senu so sedeli otroci in se držali za roke. Zala in Julija sta imeli zaprte oč...

Blueberry Princess Granny Agnes opened her window and shouted . “Children, Children, can you please be quiet for a few minutes?” “No way!” Slicy, Gertie, Blaise, and Thomas burst out laughing and continued to play in the yard. “ Go to the forest and pick me a basket of blueberries. I will lie down for a while to give my old bones a long needed rest.”. said granny with a pleasant wink. “How come we did not think of that earlier.” shouted Slicy, and hurried home to fetch a basket. “Slicy! Make sure you have your boots on so that nothing will sting you on the soles of your feet!”her mother commanded, with concern. One after another, they turned on to the forest path which wound between the mowed meadows. They stopped to fill their water bottles in the near by stream. “Last year the Fern Dwarf helped us find the blueberries,” remembered Blaise. “He showed us the most hidden spots,”remarked Slicy.She looked around cautiously, hoping that he would show up again. But, t...

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina. »Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop. »Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala. »Nikar!« se je ustrašila mama. »Naša ulica je pusta in dolgočasna.« »Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo. »Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica. «Samo odidi, prosim.« »Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu. »Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili. Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo. »Jo že imamo!« so zavpili. »Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina. »Narašča,« so prikimali bacili. »Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?« »Seveda!« so zacvilili bacili. »Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina. »Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slab...

Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršiti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo. Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi. Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce, kot da ne bi vedel, kam bi se dal. Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo. Pes se je počasi pomaknil pod balkon, tam s...