Mehko kot britev – roman, ki te drži v primežu do zadnje pike.

MM -

 




Skrivnosti, ki so jih kupovali z denarjem – in z življenji.


Mehko kot britev je napeta kriminalna zgodba, prepletena z resničnimi dogodki iz šestdesetih in sedemdesetih let, ko je jugoslovanska politična in gospodarska elita skrivaj uživala usluge izbranih spremljevalk. 


Roman razkriva zakulisje luksuznega življenja, ujetega med moč, molk in strah, ter sedanjost, kjer se stari grehi vračajo v obliki srhljivih odkritij. 

Bralec se znajde med zakopanimi skrivnostmi, ki še danes ogrožajo življenja tistih, ki bi jih radi razkrili.


Mehko kot britev je na voljo v vseh knjigarnah, v spletni prodaji ali direktno pri meni- kot avtorici: 

mail: jutri2052@gmail.com


nekaj paberkov iz knjige:

Donovan

»Uradno bo Donovan služil financiranju izgradnje nove pediatrične klinike in otroškega zdravilišča na Pohorju. V resnici pa bomo z njegovo pomočjo plačevali tihotapce bele tehnike, avtomobilov, alkohola, cigaret in predvsem žensk. S pomočjo sklada bomo imeli lažji dostop do občutljivih informacij o političnih nasprotnikih… Smo se razumeli?« Moški so prikimali. … »Kaj čaka izdajalce?« – »Smrt!« so mu odgovorili v zboru.

2. Najdba okostij

»Včeraj smo v bližini premikajoče mize v Ravnah našli človeški okostji.« Na terasi je zavladala tišina… »Sodeč po ostankih oblačil, sta osebi umrli kasneje. Morda v šestdesetih, lahko celo v sedemdesetih letih. Več bodo povedali forenziki.« … »Če ne bi bilo medvedke z mladičem, kdo ve, koliko časa bi kosti še ležale v tisti jami,« je na glas razmišljal Zoran.

3. Martinčkova svarila

»Boj se ženske, ki sovraži z dušo in telesom. Njena usta se smehljajo, medtem ko ti zariva nož v hrbet. Ženska si vse zapomni. Svojo namero lahko udejanji celo takrat, ko že vsi mislimo, da je pozabila.« – »Dej, no, dej, Martinček, tudi moški ste enaki!« – »Smo, ja! Gremo v gostilno, se ga raje naluckamo pa pozabimo, haha!«


 4. Nevarna resnica

»Veš, kaj bi se zgodilo, če bi ta posnetek prišel v javnost?« je vprašal Robert, medtem ko je držal staro kamero. »Ne samo, da bi padla vlada – padli bi še tisti, ki so mislili, da so nedotakljivi.«

5. Srečanje z Martinčkom

Martinček je pogledal proti gozdu, nato pa se je zasmejal: »Tu so pokopani ljudje, za katere nihče ne ve. In tisti, ki vedo, molčijo, ker jih je strah. Ampak ti – ti si dovolj trmasta, da boš kopala naprej. Pazljivo, punca.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »