Ogenj, rit in kače niso za igrače – modrost prednikov, ki ne zastara

MM -

 


 Ogenj, rit in kače niso za igrače – modrost prednikov, ki ne zastara

Pregovor »Ogenj, rit in kače niso za igrače« v tako slikoviti in neposredni obliki, kot ga poznamo Slovenci, obstaja tudi pri drugih narodih. A, kot  mi je znano, ''nevarnosti'' niso  izražena v enem stavku, temveč razdeljena na več pregovorov, simbolov ali modrosti.

·  Angleško: "Don't play with fire." (Ne igraj se z ognjem.)

·  Nemško: "Mit dem Feuer spielen." (Igrati se z ognjem.)
– pogosto v kontekstu čustev, odnosov, afere.

·  Francosko: "Qui sème le vent, récolte la tempête." (Kdor seje veter, žanje vihar.)

·  Angleško: "Keep your friends close and your enemies closer."

·  Srbsko: "Čuvaj se tihih voda." (Pazi se mirnih voda – ljudje, ki na zunaj delujejo prijazno, a so nevarni.)

·  Italijansko: "Meglio soli che male accompagnati." (Bolje sam kot v slabi družbi.)

·  Svetopisemsko: Kača v raju zapelje Evo – simbol nevarnega znanja in spolnosti.

·  Angleško: "Temptation is a serpent." (Skušnjava je kača.)

·  Indijsko: V sanskrtu so kače pogosto povezane z močjo kundalini – energijo, ki spi ob dnu hrbtenice in jo sproži (tudi) spolna sila.

·  Arabsko: Metafore o kačah se pogosto pojavljajo v poeziji kot simbol nevarne ljubezni ali zapeljivosti.

Zakaj je pregovor ''Ogenj, rit in kače  niso za igrače'' pri Slovencih- po vojni – nekako izginil iz splošne rabe, tudi ne vem.

Že ko sem nekaj zgodb iz prve knjige, ki nosi ta naslov, objavila v Naši ženi (v 90 letih), je  marsikdo zavil z očmi, morda se celo zasmejal in me celo poklical ter vprašal, kakšne “neumnosti” so to.

Zmeraj sem odgovorila podobno:«Naši predniki niso bili neumni. Le govorili so drugače – bolj posredno (okoli riti v varžez), s prispodobami, ki jih je življenje predtem potrdilo.

Ogenj?

To so bile strasti, čustva, zamere, jeza, zaljubljenost. Ni bilo vseeno, komu si odprl srce, komu si zaupal. Ni bilo prav, da se z drugimi igraš, jih zavajaš, ponižuješ. Ogenj lahko greje, lahko pa za seboj pusti tudi pogorišče. Marsikatero prijateljstvo, zakonsko zvezo ali sosedstvo, marsikatera vojna se je začela, ker je ''ogenj'' razplamtel v človeku napačna čustva.

Rit?

Mislim, da si tudi danes ni težko predstavljati ljudi, ki jih ni dobro imeti v bližini. Pokvarjenci, hinavci, zavistneži, tisti, ki bi ti za hrbtom naredili škodo, a se ti v obraz smehljali. Predniki so tudi govorili: “Bodi pazljiv, koga si spustiš v hišo.” In tega niso mislili le dobesedno.

Danes se pogosto zanašamo na všečne nastope, na lepe besede, a premalo poslušamo instinkt, ki nas opozarja pred človeškimi “ritmi”.

In potem še kače. Te so bile bolj konkretne in specifične, kar je za čas izpred 80 in več let razumljivo.

Z njimi niso mislili živali, ampak moške spolne organe. Predvsem dekleta so svarili pred »igranjem« s kačami. Ne zato, ker bi bila telesnost sama po sebi slaba, temveč zato, ker so vedeli, kakšne posledice lahko prinese. Nosečnost brez moža je pomenila veliko sramoto in izobčenost. Moški, ki so na poročno noč ''začutili'', da žena ni bila “nedolžna”, so jo pogosto kaznovali – z molkom, z nasiljem, z varanjem. Ne, življenje po ''igranju s kačami'', ni bilo pravično. Zato je bilo opozorilo, naj se dekleta pazijo, je bilo še kako na mestu.

Ogenj, rit in kače niso za igrače je tako nosil pomembne vrednote: spoštovanje do sočloveka, zdravo previdnost pri izbiri ljudi, zavedanje o posledicah odločitev.

 

Morda se to zdi danes staromodno, celo zastarelo, a v resnici ni. Le jezik, ki opisuje pasti, v katere lahko telebnemo, se je spremenil, težave pa ostajajo.

Ogenj, rit in kače – niso za igrače. In tudi življenje ni.








NEKAJ PODKASTOV:
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.



(iz intervjuja v Jani, foto Mateja Potočnik)

https://svet24.si/revija/jana/novice/milena-miklavcic-bolezen-prostitucija-jugoslavija-1834689

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »