LJUBEZEN, KOT BI BILA VEČNA

MM -

 



Zdenka pripoveduje:

❤
«Stara sem bila šest let ali še to ne, ko so me kot siroto poslali v kolonijo nekam v Crikvenico. Med otroki, ki so med vojno izgubili očeta v partizanih, sem bila najmlajša, pa še jokala sem se kar naprej, ker mi je bilo dolgčas po sestri, ki je bila doma zadolžena, da skrbi zame.
Namestili so nas v ogromno sobo, na železne postelje. Bili smo pomešani med seboj- iz vsake takratne republike jih je bilo nekaj. Zjutraj smo imeli že ob sedmih ''vojaški zbor''.
Spominjam se, da je bil prisoten tudi zdravnik. Ko me je zagledal, se je namrščil, češ, kaj pa to dete počne tukaj. Nato pa se obrne proti nekemu dečku, ki je stal bolj zadaj:«Saša, pridi bliže, boš pazil nanjo!«
Zaradi hihitanja, ki so ga sprožile zdravnikove besede, je to zelo nerad storil. Kasneje sem se ga držala kot klop. Ves čas sem hodila za njim, in ko smo šli na sprehod, sem ga držala za roko. Zaradi njega sem bila precej manj cmerava, saj je bil zelo pozoren deček, kadar je imel bombone, jih je zmeraj delil še z menoj.
Potem je napočil dan slovesa. Ko mi je pred tovornjakom, ki nas je iz Slovenije prišel iskat, podal roko, sem spet planila v jok. Tako sem se navezala nanj.
Preden sem ga izpustila, je rekel nekaj, kar vse do danes nisem pozabila.«Nehaj jokat, no! Ko bom velik, pridem pote, pa se bova poročila!«
Od njega sem dobila še tri razglednice, ki mi jih je pisal iz domačega kraja Kikinde. Nikoli ni priložil naslova, tako da mu niti, potem ko sem začela obiskovati šolo, nisem mogla odpisati.
Leta so tekla, bližala se je matura, ko sem ponovno pomislila, kako lepo bi bilo, če bi Saša prišel in bi lahko zaplesala.
Pa ni prišel on, ampak Mirko, študent strojništva, s katerim sva se kasneje poročila. Zelo ga imam rada, a ne 100%.
Delček mojega srca je ostal v Crikvenici.
Zraven rojstne hiše sva postavila svojo, v zakonu pa so se nama rodili trije sinovi in hčerka. Z družino, službo in z različnimi obveznostmi sem imela v kasnejših letih veliko dela, a zmeraj se je našel trenutek, da sem pomislila na suhega fanta s preklastimi nogami, ki se mi je v zgodnjem otroštvu usedel v srce.
Moj 80. rojstni dan je bil nekaj posebnega. Mož je že malo pred tem moral oditi v Dom, eden od sinov, ki je živel na Poljskem, pa zaradi bolezni enega od vnukov, ni mogel priti. Vseeno mi je hči, pri kateri živim, pripravila lepo praznovanje, prišli so še prijatelji in sosedje. Oglasil se je še direktor firme, za katere sem občasno še zmeraj delala. Bilo nas je več kot 30.
Sredi veselega razpoloženja, ko je sosed igral še na harmoniko, priteče eden od vnukov in me pocuka, naj grem ven, ker me zunaj nekdo čaka. Nič hudega sluteč sem mu sledila.
Ko sem pred seboj zagledala tri moške, sem mislila, da se mi bo ustavilo srce. Pa ne zaradi starejših dveh - zaradi dečka, ki je bil neverjetno podoben Saši izpred 75 let.
Pravi Saša se je opiral na palico. Ko me je zagledal, so mu začele teči solze. V tisti zmedenosti, ki je ne znam razložiti, sem stopila bliže, da mu podam roko. A je ni videl. Začel me je objemati in jecljati ''moja Zdenkica, moja Zdenkica''.
Končno je naju ločil njegov sin. Posedli smo se v uto, hčerka je prinesla pijačo, pa nekaj prigrizka. Deček, ki je nosil dedkovo ime, pa se je pomešal med otroke, ki so se igrali na dvorišču.
Saša mi je povedal, da je vse življenje mislil name, a usoda je hotela drugače. Četudi je bil zdravnikov sin, se je nalezel tuberkuloze, zdravljenje je trajalo kar nekaj časa. Ko je doštudiral, se je poročil z dekletom, ki mu jo je izbrala mama.
Nikoli ji ni povedal za svojo otroško obljubo, kot jaz nisem svojemu možu nikoli povedala, da občasno mislim na Saša.
Slovo je bilo težko, saj sem se morala zaradi družine, ki me je obkrožala, zadrževati, da mu nisem planila okoli vratu.
Ostala sva v stiku, žal pa ni dočakal Božiča. Ne morem povedati, kako mi je bilo hudo, ko me je poklical njegov sin in mi povedal žalostno novico. Tudi na pogreb nisem šla, saj so ga pokopali v Kikindi, ki je na drugem koncu sveta.
Včasih so rekli, človek obrača, Bog obrne. A mi je danes lažje ob misli, da tudi on ni pozabil name, le uklonil se je želji (zahtevi) svoje mame. Je bil zaradi tega slabič? Ne morem soditi, ker navad, v katerih je živel, ne poznam.
Vesela sem, ker njegov sin drži obljubo. Letos nas je, za moj rojstni dan, obiskal, obljubil je, da bo to storil vsako leto. Človek se včasih mora zadovoljiti tudi z drobtinicami....''

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »