KO SE MOŠKI ZJOČEJO

 

KO SE MOŠKI ZJOČEJO

V  Gregorju se bodo spoznali mnogi, ki dandanašnji brez pameti pritiskajo na  ‘plin’, ki sedajo za volan  pijani, ki mislijo, da  so  na cesti najpomembnejši oni, potem   šele ostali vozniki.

Pa  da posežem malo nazaj......

Gregor zase pravi , da je bil do  slovenske samostojnosti še kolikor toliko  normalen človek. Delal je v nekem  podjetju, ki  pa  je  šlo v stečaj,  ko so začeli šefi  po lepi domači navadi krasti in prinašati  okoli delavce in državo. Seveda se jim je to posrečilo, imeli so prave politične zveze in cel kup sošolcev na ministrstvih. Delavci so se znašli na zavodu, med njimi tudi Gregor.

“Bilo je grozno.  Na poti je bil  tretji  otrok, odplačeval sem kredite za  adaptacijo hiše in tudi žena, kot frizerka ni zaslužila  kakšnega bajnega denarja. Kaj  naj narediva,  sva se spraševala , ko se je nama svet sesul na drobne koščke. 

Nekaj  mesecev  sem žrl apaurine, ker sem bil z živci popolnoma  na tleh. Potem tudi to ni več pomagalo.

 

Prosil   sem  enega in drugega za  popoldansko delo.   Počasi mi je  uspelo.   Delal   sem pri   tapetniku,  postavljal sem ograje,  montiral centralno kurjavo,  delal  na  cesti,  ‘golcal’ v gmajni   in  za par mesecev sem  se znašel tudi v  tujini. Tudi tam  sem čistil po gozdovih in zelo dobro zaslužil. “
Medtem je  žena  ostajala doma,  rodila sina,  prejemala  mizerno porodniško in  tuhtala , kako preživeti   s skromno  vsoto denarja. 
“Vse mi je šlo na živce: od  otrok, do tašče in do tistih, ki  se jim o najinih problemih  ni niti  sanjalo.  

 

Zdelo se mi je, kot da sem izobčena iz družbe. Izogibali so se me. Takrat, na začetku,  brezposelnih še ni bilo toliko kot danes,« je segla v pripovedovanje še žena Tinka.

 

»Z možem sva lajala drug na drugega kot dva psa. Kakšen  dan ga tudi  videti nisem  mogla.  On je, seveda, lepo šel od doma na delo, meni pa je prepustil vse skrbi. Kaj ne bi ponorela?!  Ko se je  vrnil,  umazan  in sestradan, je planil v kuhinjo in požrl vse, kar mu je prišlo pod roke.  Kaj pa jaz in otroci?! sem  mu poočitala. Cel  dan ste doma in  lenarite. Od česa boste   pa lačni? mi je  po navadi zabrusil nazaj na svoj strupen način…«

 

Gregorja je  obsedlo delo in denar. Vsak tolar, ki ga je zaslužil, je dajal na kup in bogvarij, da bi  se ga kdo dotaknil.  Ni  bilo važno, da  starejša otroka nista imela kaj obleči, niti  se ni oziral  na to, da je zmanjkalo kurilnega olja (drva so v domači gmajni, kaj bi  razmetavali, je govoril), važen mu je bil samo denar, ki se je nabiral na bančnem računu.

“Še malo, pa si bom kupil kombi,  sem si vzneseno govoril, ko sem   prišteval obresti.”

To se je po dveh letih res zgodilo. Kombi sicer ni bil nov, toda kljub temu se je počutil kot kralj. Imel  je nekaj svojega  in ko  so mu potrdili, da bo lahko prevažal  šolske otroke,  se mu je zdelo, da je na konju.

“Žena je mislila, da bomo lažje zadihali, toda njeno tarnanje in prošnje niso segle do  mojega  srca.  Zakaj bi imel samo kombi, če  si lahko, kdaj pozneje, privoščim  tovornjak, sem ji rekel,  ko  se je želela z menoj pogovoriti o resnih zadevah.  Kako sem  bil trd in krut! Najmlajšega, Nejca, sem komaj  poznal! Vse dneve sem bil na cesti, ob večerih pa sem raje zavil na dva deci, da sem si vsaj malo  osvežil  glavo. Ne žena in ne otroci niso imeli od mene nič. Nič!”

Večeri v  ‘prijetni’ moški družbi so se  kdaj pa kdaj zavlekli.. …

“  Saj nisem bil pijan, to ne,  le zjutraj sem se prebudil s težko glavo.  A boš šel tak za volan, mi je  včasih očitala  žena  in me zaskrbljeno spremljala z očmi,  ko sem  motovilil po stanovanju in iskal  hlače ali nogavice. Kaj čvekaš, sem jo nadrl.  A garam za vas,  da boste lahko  svoje lene riti  nosili  pokonci ?  je bil moj  znani stavek, ki so  ga morali  poznati  tudi sosedje.  Posebno še, ker nisem šparal z glasom, kadar sem  bil razdražen. 

Še zdaleč nisem  hotel  priznati, da garam zato, ker se  mi je malo zmešalo in da posedam  po gostilni zato, da se pohvalim pred drugimi, češ, poglejte, tiste barabe v fabriki so me sunile na cesto, ampak jaz se  vseeno ne dam, Tak sem  bil.  Pokvarjen od nog do glave!”

 

II.

 

Gregor ni poznal ne nedelj niti praznikov. Takrat, ko bi bil lahko prost, je vozil okoli romarje na  Brezje, Kurešček in  Sveto goro. V Gardelandu je bil neštetokrat. Kjer se je dalo kaj zaslužiti je bil zraven.

“Prijatelji so bili polni zavisti. Če bi te razparali, so mi govorili, bi denar kar frčal okoli tebe.  Bilo je res.  Razen za pijačo si nisem ničesar privoščil.  Šparal sem. Za tovornjak.  Ko ga bom imel, sem mislil, bo vse drugače.  Denar bo sam letel na kup in jaz bom lahko ostajal doma in se posvečal družini, “si je govoril Gregor.

“Potem je nekoč prišlo prvo svarilo.  Neko skupino  sem peljal v Velenje  na   kajjazvem  kakšno  prireditev. Prejšnji večer sva se sporekla z ženo, potem sem šel svojo užaljenost zalit še v gostilno in, seveda, zjutraj, sem se zbudil z groznim mačkom. Bil sem  kot pretepena  melona.  Po  dobri uri  vožnje sem postal strašno zaspan.  Če bi bil v avtomobilu sam, bi zavil  na kakšno parkirišče,in malo zadremal. Komaj sem se  zadrževal,  da za volanom nisem kinknil. Saj poznate tisto: samo pol sekunde  zaprem oči, samo tisočinko sekunde in bo  vse drugače.  Toda naenkrat, na nekem nepreglednem  ovinku, me je nenadoma  zaneslo. Še danes vidim pred seboj  razmajano  katrco in prestrašeno punčaro, ki je sedela  za volanom.  Za mačjo dlako se je razšlo.  Ustavil sem nekaj  deset metrov naprej , stopil  do dekline in jo oblajal kot psa.  Kje imaš  oči, kod voziš,  celo prekleta  baba, sem  ji rekel.  In še nisem  odnehal.  Babe niste za volan, sem  kričal nanjo še, potem ko so se ji vlile solze.  Nikakor nisem  hotel  priznati, da sem bil sam kriv.  In nihče  drug.”

Gregor je kakšen  mesec ali dva vozil previdneje. 

“Morda  sem v podzavesti  začel spoznavati, da  pa vendarle  nisem  bog in  da  se mi lahko kaj zgodi tako kot ostalim smrtnikom,“ je dodal  in se zastrmel v ženo.  (Tinka pa je sprožila  dlan in ga  pobožala po  roki.  Koliko ljubezni je bilo v tej kretnji!)

 

Tinka: “Ko je pripeljal na dvorišče s tovornjakom, sem zajokala.  Pa ne od sreče  in veselja.  Bilo mi je hudo kot še nikoli. Zdel se mi je kot pošast, ki nas bo zdaj zdaj pojedla. 

Gregor pa je ponosno kot petelin hodil okoli njega in razlagal otrokoma, kaj vse bo lahko sedaj počel, ko je na konju.  Ni mi izdal, za koliko se je moral   zapufati, da  ga je lahko kupil.  Slutila sem le, da tega denarja ni bilo malo…“

“Banka  mi kredita ni mogla dati, ker  nisem  imel nobenih   stalnih dohodkov, zato sem  moral poiskati druge vire. Ja, obresti so bile oderuške, toda kaj sem mogel !?  Tovornjak  je bil  skoraj nov,  imel je  le nekaj desettisoč prevoženih kilometrov......Vsak večer, ko  sem zaklepal vrata, sem ga kušnil od samega veselja, da je moj....”

Tinka:” Z Gregorjem  sva se vedno bolj odtujevala.  Prej je dajal denar na kup, sedaj pa za odplačevanje dolgov.  Za hrano in vse ostalo sem imela komaj kaj več kot trideset  tisočakov.  Živeli smo dobesedno iz rok v usta  in če ne bi  večino zelenjave in tudi sadja pridelala doma na vrtu, bi nas pobralo. Mama  mi je včasih priskočila na pomoč, ko je dobila pokojnino, toda to je bila le kaplja v morje.  Od Gregorja pa ni kapnilo  nič.  Ko je prišel domov,  se je najedel in  potem se je  zvalil v posteljo, zasmrčal  in  odšel prej, preden smo  se  mi  zbudili.  Sem in tja sem  že mislila, da ima kakšno drugo, ker se ni več zmenil zame......”

(Ja, Tinka, a si res to mislila!?  jo je presenečeno   pogledal mož)

 

Nato je  nadaljeval še sam: “  ‘Fur’ je bilo, kolikor hočeš.  Delal sem od jutra do večera.  Če bi vsi redno  plačevali, bi še šlo. Počasi se mi je nabralo dolžnikov.....cel kup jih je bilo. Nekdo mi je   potem  dal  na račun  kar   svoj  avto,  z drugim sva poravnala za parcelo...tako se je to delalo......”

“Naš Nejc  je  zelo občutljiv otrok in  že od tretjega  meseca naprej  je imel  bronhitis.  Takrat ga je pričelo dušiti, pomodrel je in če nisva imela  pri roki  zdravil, je  bilo zelo   hudo.  Gregor je bil slučajno doma, ko  se je  to zgodilo.  Pa  ravno sedajle, ko moram  nujno  na Jesenice, je zagodel, ko  sem ga   prosila, naj   zapelje do   zdravstvenega  doma.  Gledal je na uro in nekaj godrnjal, jaz pa sem stiskala  k sebi otroka, ki je komaj sopel.  Z nemalo ihte  je  speljal z dvorišča  in  ni mu bilo mar,  da   je prekoračil hitrost za več kot je bilo normalno.  Otroci so na  cesti, sem se upala  reči, tedaj pa je že počilo.   Z grozo v očeh  sem videla, kako  je otroka   odneslo, torba se je raztresla po tleh  in nekdo je zakričal.....,” je  med jokom  , počasi in komajda razločno   pripovedovala  Tinka.

 

Gregor je  planil iz avtomobila,  bel kot stena.  

“V meni se je v trenutku porušil ves svet. Kriv si, morilec si,  ubil si nedolžnega otroka,  mi je kljuvalo v glavi.   Po hrbtu sem čutil led in  zdelo se mi je , da bo od groze zadušilo še mene.  Na  srečo  je  bil v bližini   nek voznik   rešilnega avtomobila,ki se je  doma(spet  slučajno !)  oglasil na malici.   Rešite otroka, rešite otroka, sem se jokal na pločniku. Možakar je  naložil ponesrečenca in še  mojega Nejca.  Vse se je  zgodilo v nekaj minutah.  Vseeno mi je, če te do konca življenja zaprejo, prekleti morilec, mi je  še zabrusila  žena,   prisedla v nek avto  in se odpeljala za rešilnim . 

 

Prišli so  policaji, popisali in me zasliševali.  Vse, kar so me vprašali, sem priznal.   Kaj, če sem  res morilec?!  me je glodalo.  Tisočkrat preklet, sem si govoril  in se butal ob steno.   Še tega norca odvlecite  nekam,  je rekel  nekdo v uniformi,  ko mu je bilo že vsega zadosti.  Kaj sem  naredil, kaj sem  naredil ?!  Meglilo se mi  je pred očmi.  Otrokova  starša sta  tam, mi je nekdo  rekel. Obrnil sem se in se srečal iz  oči v oči  s človekoma, ki  sem jima uničil življenje......”

 

III.

“Ona je jokala, on pa je stiskal pesti in  se nameril proti meni.  Ubil te bom, prasec, je  kričal bled in s solzami v očeh.  Stal sem  na mestu in niti premakniti se nisem mogel. Ti me kar daj, sem   mu rekel. Kriv sem...... Sunil me je v prsi,  in potem  me je med glasnim jokom  tolkel   po glavi in ramenih. Nobene  moči ni imel, saj  niti vedel ni, kaj dela.  Meni je bilo vseeno, kaj naredi z mano,“   je  skrušeno  pripovedoval  Gregor.

Gregor še danes, po petih letih od nesreče, ne prenese   krvi. Včasih je bil  celo  občasen krvodajalec, toda od nesreče sem ima občutek, da bi umrl, če bi mu zabodli v žilo. Še zmeraj ne prenese hrupa. Ko zasliši otroški jok, se mu zdi, kot da bi ga  rezali. 

“Najhuje je bilo, ko sem se  vrnil domov.  Kaj si naredil?! sem premleval  med potjo, v kopalnici, v postelji, vso noč.  

Če verjameš ali ne, ves teden nisem mogel zaspati. Strmel sem v strop in  pred očmi sem imel  podobo otroka, skrčenega na tleh v mlaki krvi. V prsih me je stiskalo, srce mi je nenormalno bilo in  pogosto se mi je zdelo, da bo z mano konec, “ nadaljuje Gregor.

 

 

Tinka:  “ Jaz sem  počakala  v bolnišnici  toliko časa, dokler niso prišli dečkovi starši.  Vsi smo jokali. Toda, na srečo, so nam zdravniki proti jutru sporočili, da se je fant prebudil iz nezavesti in da, morda, ne bo nič hudega.  Niti za lastnega sina me ni toliko skrbelo kot za tega fanta.   Nikoli si ne bi mogla odpustiti, če bi umrl ali če bi ostal invalid.“

Pozneje se je sicer izkazalo, da je tudi otrok stopil neprevidno na cesto, toda to ‘opravičilo’ Gregorju ni prav nič pomenilo. Zavedal se je svoje krivde  in  nihče  ni imel te moči, da bi mu jo izbrisal.

 

“Žena me je nazadnje napodila k zdravniku,da me spravi v red, toda, saj veste, kako ta lahko pomaga človekovi  duši?!  Poslušal mi je srce, izmeril  pritisk in   me  vprašal, če   sem zadovoljen še z eno škatlico apaurinov. Najraje bi  mu zakričal;  dajte mi nekaj takega, da  bom lahko pozabil, da bom  spet normalen človek! “

 

Tinka: “ Čez kakšen  mesec  sem ga pregovorila, da sva se šla  fantu  in njegovim staršem   opravičit. Večje kazni Gregorju skoraj nisem mogla naložiti na  ramena.  Saj smo se že po nesreči  vse zmenili, mi je  odgovarjal na moje prošnje.  Nazadnje sem  se ga morala  lotiti na  surov način.   “
Gregor:  “ Ko sem  stopil  v njihovo stanovanje  sem se  tresel  kot  šiba.   Z menoj so   bili zelo korektni, celo opravičila  sta  se mi, ker sta  me tako prostaško napadla.  Usedli smo se  za mizo in se pošteno pogovorili.  Ko  sem stisnil roko fantu, so se mi  solze prav nič po moško, vsule  po licu.    Pomislil sem,  da  bi bil lahko zaradi  moje objestnosti   mrtev ..........”

 

Gregorjevi   so živeli v majhnem kraju, kjer   imajo sosedje navado drug drugemu gledati v lonec. Na dan so prišle  vse govorice  o tem,  kako je izgubil službo, kako se je zapil, zanemarjal ženo,  otroke,  na kakšen sumljiv način je prišel do tovornjaka.  Celo to so napletli,  da se  je  spečal z albansko  mafijo, ki  mu je za razne usluge  šenkala  tovornjak. Tilka  je  po dopustu   ravno začela  z delom.  In o čem vse se govori v frizerskem salonu ni potrebno   razlagati.....Trpela  je, se na zunaj smejala  in  bila dobre volje, v   duši jo je pa žrlo. 

“Vse je bilo narobe.  Gregor se je  po nesreči vlačil naokoli kot kup gnoja, ljudje so me obirali,   Nejc  je bil  kar naprej bolan....za vse sem  bila sama.   Tako ne gre več naprej, sem  nekega  dne udarila  po mizi. Gregor me je  začudeno pogledal, saj ni bil vajen, da bi povzdignila  glas.  Taka šleva si, sem mu zabrusila  v obraz.  Sam sebi se  smiliš, spet nič ne delaš,  za vse sem sama....Vse, kar se je nabiralo v meni, sem mu   ‘servirala’:  da je bil ves čas zanikrn mož in oče, da je mislil samo na svojo rit,   da se je postavljal s  stvarmi, ki  sploh niso  obstajale,   da je ena navadna baba.......”

 

Gregor je   reagiral  čisto  po moško:  udaril  jo je. 

Tinka  se je tisto noč preselila   k najmlajšemu sinu v njegovo sobo   in   čeprav jo je naslednji dan Gregor dobesedno na  kolenih prosil, naj  se vrne nazaj,  se z njim ni hotela  niti   pogovarjati.

Resno je  razmišljala o  tem, da bi se ločila in končno zaživela   v miru brez  njegovih otročjih izpadov. 

“Enkrat, ko sem se ga spet napil, me je nekdo  za šankom zafrkaval, če   grem  spet na cesto ‘otroke podirat’.   Šel sem domov in se zaklel,  da pijače nikoli več ne poskusim. Da se  grem  zdravit in da   zaživim drugače.”

 

Toda tudi ta odločitev je morala   dozoreti, preden  jo je    Gregor  uresničil.

“Počasi  se je  začelo tudi naše življenje spravljati   v red. Gregor se je držal stran od pijače, doma   smo se začeli pogovarjati in zdelo se mi je, da so tudi  njegove nočne more   začele  izgubljati moč.   Po  dobrih štirinajstih letih zakona  sem imela prvič občutek, da sem srečna,” je s solzami v očeh razkrivala  še zadnje skrivnosti Tinka.

Gregor je v svojem razpoloženju še velikokrat nihal sem  in tja, med dobrim in slabim, toda tak, kot je bil  pred in po nesreči, ni bil nikoli več. Tudi  otroka sta  postajala  bolj sproščena.  

Gregor   in Tinka se  danes    veliko pogovarjata.  

''Sedaj ji dovolim,  da me  komandira,  saj vem, da ima velikokrat prav,'' se je   zasmejal  Gregor nagajivo in mi pomežiknil.  

Država ga za njegov greh še  zmeraj ni kaznovala.  Kot bi pozabili nanj.   Sodni mlini meljejo počasi, vsi skupaj pa upajo, da bodo počakali vsaj toliko časa, da med seboj zgladijo še zadnje nesporazume. 

“Marsikaj z leti zbledi, toda   v srcu   ostanejo prizori prav tako živi kot bi se zgodili včeraj. Za pokoro in za opomin…« je ob slovesu dodal   Gregor.