BAB'CE

-

 





nekaj zgodb iz knjige BABIŠTVO NA LOŠKEM, dr. Toneta KOŠIRJA



Drobnjakov štrukelj

Pozno popoldne se pripelje s kolesom in pravi, da se zelo mudi. Pograbim torbo in mu na svojem novem kolesu sledim v Zeleno dolino daleč ven iz Žirov. Žena je bila sama v hiši. Vsi drugi so bili na polju. Takoj začnem pripravljati za porod. Žena pa pravi: »Najprej mi naredi štrukelj, bom že počakala.« Nič ni pomagalo prepričevanje, da sem vendar prišla pomagat njej in da me tisti štrukelj prav nič ne briga, ona pa, da moram najprej v kuhinjo in dati štrukelj v model, da bo ona že počakala. Včasih kdo zahteva, da ubogamo in brez upiranja se moramo podrediti. Šla sem v kuhinjo, kjer je vzhajalo testo. Na vrtu sem odrezala šop drobnjaka, ga zrezala, razvaljala testo, poškropila z maslom, ga pomazala s stepenim jajcem in potresla z drobnjakom. Zvila sem štrukelj in ga dala v model. Med tem sem s strahom poslušala stokanje v hiši (dnevni sobi) in se bala, da bo ženska kar sama rodila. Pohitela sem k njej in v nekaj minutah je povila zdravo deklico.

Potem sem prihajala dvakrat na dan. Zjutraj sem najprej uredila starejše tri otroke, stare od eno do sedem let in jih oddala možu v hlev, nato sem se posvetila otročnici in novorojenčku. Tretji dan sem prišla malo prej kot po navadi. Srečali sva se na dvorišču, ko je nesla golido mleka iz hleva. Hitela je praviti, da je morala v hlev, ker mož ni nikoli molzel. »Kdo pa vam je včeraj in prejšnji dan molzel?« sem naivno vprašala. »Kdo, kdo, jaz vendar.« Tako je kakšne štiri ure po porodu vstala, spekla štrukelj v peči pa še pomolzla, da je bilo delo opravljeno.

Kadar sedaj pečem štrukelj doma, se vedno spomnim na peko drobnjakovega štruklja, ki je bil važnejši kot tisto dete, ki je prihajalo. Tudi naslednja leta sem večkrat bila pri kmetici v Zeleni dolini. Enkrat je še rodila doma; takrat ni bilo treba peči, le rodili sva, vendar je imela vedno več povedati o mladih pujskih, kako se rihtajo v hlevu, kot pa o svojih otrocih. Ti so zrastli kar mimogrede. »S pujski, veste, pa je veliko dela in tudi paziti je treba nanje,« je še dodala. (Zapisala Julka Klemenčič, Žiri)


💓

Prva leta po drugi vojni so babice dobivale dodatne živilske nakaznice. Pri tem ni bilo razlike med tistimi, ki so delale v porodnišnici, in zasebnimi na terenu. (122) Tedaj je postopoma prišlo tudi do urejanja plačila babic za pomoč pri porodu, pri čemer je prišlo do znanih razlik med zdravstvenozavarovanimi ženskami, ki so bile bodisi same zaposlene bodisi so bili zaposleni njihovi možje. Nezavarovani, predvsem kmetje, so morali plačevati za porodno pomoč sami. Leta 1949 je zavarovani porodnici na osnovi potrdila, ki ga ji je napisala babica, Federalni zavod za socialno zavarovanje povrnil stroške za nakup nove dečje opreme. Pogoj za povrnitev je bil živ novorojenec in izjava babice, da je mati imela ob porodu novo in čisto opremo. Drugi del istega obrazca je bil namenjen babici, saj je z njim obračunala stroške za pomoč pri porodu. Na tem obrazcu je porodnica potrdila s podpisom, da jo je babica zares oskrbovala in koliko časa.


💓


Je babica po porodu vse pospravila za seboj in se odpravljala domov. Novorojenčev oče, kmet, ki je bil pravkar prišel z njive, pa se razburi: "A južne (kosila) nam pa nisi skuhala?!" (Povedala Francka Finžgar)

Ko se je neke noči vračala z reševalcem iz ljubljanske porodnišnice, je le nekaj sto metrov proč pritekel na cesto moški in ju ustavljal z mahanjem rok. Ustavila sta se in moški jima je povedal, da z ženo gresta peš v porodnišnico, a jo je uhitelo in otrok se bo kar tam rodil. Naredila sta, kar se je pač na cesti moglo in porodnico odpeljala v porodnišnico (Povedal Alojzij Vrhovnik).

Neki kmet, bilo je visoko v poljanskih hribih, je prepovedal prevoz žene in prezgodaj rojenega otroka v bolnico, ker bi žena ne mogla pomagati pri žetvi. Zdravnik je babici svetoval, naj zahteva od kmeta podpis izjave o nasprotovanju ustrezni pomoči. Kmet je izjavo podpisal, nedonošeni novorojenec pa je čez en teden doma umrl (Povedala Julija Bergant).



še o babicah iz okolice Kranja:babice


še o zibelkah: zibelke



Veliko podobnih zgodb najdete tudi v zbirki OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več