silva

 

 

Silva

Prvič, ko sem občutila, da me doma ne marajo, sem bila stara deset let. Dobili smo dojenčka. Mama se mu je ves čas smejala in ga objemala. »Zakaj pa mene ne?« sem jo spraševala. Odgovorila pa mi je, da bratec še ne ve, kaj je življenje. »A jaz pa vem?« Nič mi ni bilo jasno. Samo odrinila me je.

Moža sem spoznala v kinu, kamor sva nekoč zavili s prijateljico. Ko me je zagledal, se mi je nasmehnil: »Ti boš pa prva, ki jo bom domov peljal.«

Kritično sem ga pogledala. Ni mi bil všeč, saj je bil en tak debeluško. Vseeno smo šli naslednjič skupaj na veselico. Po letu in pol sem prišla delat v Medvode. Zvečer me je bilo zelo strah iti domov mimo Donita. Elektrarno so gradili vojni ujetniki, pa sem se jih kar malo bala. Velikokrat so kakšnega, ki je hotel uiti, kar ustrelili. Takšni, precej krvavi prizori so se mi v temi nehote motali po glavi. Potem sem se spomnila na Ivana. Ko sem ga zagledala na stopnicah, sem ga prosila, če me pospremi domov. Obraz se mu je razlezel v prisrčen nasmeh. Takoj zatem, ko sva prečila most, sem mu rekla, da se počutim varno, da lahko gre po svoje. Pa ni hotel. »Če sem bil do tukaj dober, bom pa še do vaše hiše.«

Počasi se je v meni začelo nekaj prebujati. Je bila to ljubezen? Bila! Čez dva meseca sva dobila priložnost, da greva tudi midva na morje. Mladinci smo bili v nekih delovnih akcijah zelo uspešni, za nagrado so nam posodili kamion, ki nas je odpeljal proti obali. Prijatelji so prespali v Tomosovih barakah, midva pa pri teti.

Na vsak način me je želel predstaviti tudi svojim domačim. Iskala sva načine, kako bi se lahko izmuznila od doma za nekaj dni. Mama mi na Hrvaško ne bi dovolila iti. Sestro sem nahecala, da naj mami reče, da jo Ivan vsak večer iz službe pripelje domov. Teti pa sem poslala kartico s svojim podpisom, da jo je enkrat sredi tedna poslala mojim domačim.

O srečanju z njegovimi ne bi izgubljala besed. Tašča je bila takšna, kot je bila, babica pa me je imela že od prvega trenutka zelo rada. Preden sva se vrnila domov, je moja mama odkrila prevaro. Tako mi je zamerila, da mi je vsa oblačila zbasala v prevleko prešite odeje z besedami: pojdi, kamor hočeš. S sestro sva potem pol leta spali v eni postelji.

Nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu, ko mi je Ivan povedal, da bo moral oditi na služenje v JLA. Rekla sem mu, da ga čakam le v primeru, če se prej poročiva. Vesele novice doma niso dobro sprejeli. Očetu se je čisto strgalo. Ravno je lupil krompir, zagrabil je krožnik ter ga vrgel na tla. »Samo poberi se!« mi je rekel.

Namesto v kino sva šla iskat stanovanje. Naslednji dan me je poiskala sestra ter me prosila, naj se vrnem domov. »Ni ti treba za vsako figo po rilcu hodit,« je še dodala.

Ker je bil mož doma iz Čakovca, sem morala dostaviti osebne dokumente za poroko na njihov matični urad. Šla sem na občino pa v župnišče, nikjer niso imeli mojih podatkov, zato mi niso hoteli dati rojstnega lista. Nihče se ni želel z menoj niti pogovarjati. Doma so mi poroko branili, sploh pa s Hrvatom. »Naši Silvi pa ena noga ves čas čez prag visi,« so mi govorili.

Stopila sem do tete Milke. Nekaj je začela mencati, da sem se rodila med vojno, da sem bila krščena v Šmartnem, na mamin priimek. Po njenih besedah me domači župnik ni hotel krstiti, ker je bil oče v gmajni. Prav jezna sem bila. Če je res tako, zakaj me uradniki prepričujejo, da v krstnih knjigah ne najdejo ustreznega vpisa ne pod enim ne pod drugim priimkom?

Potem pa me je župnik le našel v neki rezervni knjigi. Menda zato, ker me je oče priznal šele leta 1948. Od takrat naprej sem imela njegov priimek. Svojo jezo sem potlačila v podzavest in se tolažila, da imajo verjetno prav, da je za vse moje težave z dokumenti kriva vojna.

V Čakovcu sva imela z Ivanom pravo kmečko ohcet, a z najinim denarjem. Po tamkajšnji navadi naju je na poti iz cerkve sprejela tašča. Izročila nama je poročno ptičko iz vzhajanega testa. Nakar sva jo prelomila. Dobila sem večji kos, kar je pomenilo, da bom gospodar v hiši. »S Slovenko pa res pride hudič v hišo,« je siknila proti meni. Zamerila mi je tudi to, da se kot nevesta nisem jokala. Po njenem bi se morala.

Mlajšemu bratu je bilo ob mojem odhodu od doma tako dolgčas, da se je nehal učiti. Ob polletju je imel dve negativni oceni. Oče je znorel, a mu je brat dejal, da bo vse popravil, ko se vrnem domov. Res sem to storila, saj mi ni kazalo drugega, ker je šel mož k vojakom. Pa mi oče reče: »Ko greš od doma, rit kažeš, ko se vrneš, moraš v oči pogledati.«

Srčno sem upala, da mi bodo doma odstopili parcelo za gradnjo nove hiše. Pa se to ni zgodilo. Mama ni dovolila. Zelo hudo mi je bilo. Z Ivanom sva kupila parcelo drugje. Ker pa je bila precej zaraščena, sva prvo leto, preden sva zasadila lopato, posekala drevje in odstranila grmovje. Šele potem sva pljunila v roke. Že naslednje leto sva se preselila v kletne prostore. Žal nas je eden od »dobrih« sosedov prijavil, ker sva gradila brez gradbenega dovoljenja. Inšpektor, ki je prišel v kontrolo, se je čudil: »Kako to, da so vaju prijavili, saj zidata tam, kjer se ne dela nobena škoda?« Ob slovesu nama je svetoval, da narediva najbolje, če hitro naročiva dojenčka. Če je v hiši nosečnica, je ne smejo podreti, stanovalcev pa ne izseliti.

Mož je bil zelo priden in deloven, ni pa znal biti nežen in pozoren. Nihče ga tega ni naučil. Pri njih doma je bilo veliko otrok, služit je šel že s petimi leti. Počasi sem se sprijaznila, da so bili v času moje mladosti tudi drugi moški zelo enaki. Pogosto sva se odpeljala v Čakovec, da sva pomagala na kmetiji. Pa tašča ni bila nikoli ne hvaležna ne zadovoljna.

Nekoč sem hudo zbolela. Zlatenica, so rekli zdravniki. V času, ko sem bila v bolnišnici, je mama skrbela za hčerko. Ko sem prišla nazaj domov, sem bila tako slabotna, da še lonca nisem mogla dvigniti, kaj šele otroka. Če sem hotela, da se pozdravim, sem nabavila koze. Nekje sem prebrala, da mi bo kozje mleko pomagalo. Žal so bile takrat koze prepovedane. Mi jih je zaradi tega nekdo zastrupil? Potem sem kupila plemenske, z rodovnikom. In jih zavarovala. Vsakemu sem to povedala. Ljudem je bilo jasno, da bi v primeru ponovne zastrupitve prišli policisti in storilca hitro našli.

Nekaj zemlje sem vzela v najem, nekaj sem kosila tudi doma. Pa sem nekoč dejala mami, da ji lahko prinesem kozje mleko, da bo lahko delala jogurt. Grobo me je zagrabila za roko ter zavpila, naj se poberem. Nakar je izpraznila še hladilnik, kjer so bili jogurti, in vse odnesla v Savo. Vedno pogosteje jo je pičilo, da je bila groba do mene.

Leta 1990 mi je oče hotel prepisati njivo, kjer sem kosila. »Zrihtaj papirje,« je še dodal. »To pa ne!« se je mama začela izgovarjati. Ko sem jo vsa začudena poslušala, je zarenčala proti meni:»Stokrat sem ti že rekla, da se zemlja, dokler bom živa, ne bo drugače pisala kot jaz, pa kar tiščiš kot bik v nova vrata.« Papirje je pa raztrgala. Oče je čez štiri leta umrl, do prepisa pa ni prišlo niti po njegovi smrti.

Za moj 46. rojstni dan je bil mož v bolnišnici. Šla sem nakosit za koze, pa se je prikazala mama. Običajno se to ni dogajalo. Še danes jo vidim, kako se je postavila predme, preden se je usulo iz nje: »Od prvega trenutka, ko sem izvedela zate, sem te preklela. Kdor te bo imel, te bo samo nucal, nikoli ne boš srečna!« Ostala sem brez besed. Pa kaj jo je spet pičilo?! Šele čez leta sem izvedela, kako jo je peklo, ker je oče, ko je bil na smrtni postelji, želel, da pridem k njemu. Pa me ni poklicala, ker me ni prenesla.

Na zapuščinski razpravi je sodnik vprašal, ali je oče komu kaj zapustil, pa starejši brat vstane in pove, da nič, ker tudi ni nič imel. Sodnik ga začudeno pogleda, a brat še enkrat isto zasika. Sodnik pregleda papirje, ki jih je imel brat v roki. V dedni pogodbi nisem bila niti omenjena. Pozneje sem izvedela, da so se za mojim hrbtom že vse zmenili: sestri sta bili izplačani, zato sta se odpovedali dedovanju v korist brata. Brat pa se je zavezal, da bo skrbel za mamo. Ob vseh krivicah, ki sem jih morala poslušati, pa mož ni ostal tiho: »Ampak žena bo zahtevala nujni delež.« Nisem se strinjala, a besede so bile že izrečene. Deset let smo se tožili, pa še nisem bila toliko pri sebi, da bi me zanimalo, zakaj me sovražijo. Zakaj me ni v dedni pogodbi.

Ob prvi priložnosti sem spet šla k teti Milki in se pritožila. Pa mi je odgovorila: »Saj očetov nezakonski otrok tudi ni nič dobil, kaj se usajaš, nisi edina, ki so te pustili na cedilu.« Pa mi spet ni padlo na pamet, da bi jo vprašala, kaj to pomeni.

Mama je umrla leta 1999. Mož ni šel na pogreb, ker ji je zameril, da me je preklela. Ob odprtem grobu je župnik večkrat ponovil, da je imela Micka tri otroke. Kako – tri? Nemogoče! Kje sem pa jaz?! Po pogrebu je stopil do mene in me vprašal, kdo sem. »Njena hčerka!« Začudeno me pogleda. »Prvič slišim!« mi reče. Nihče od bratov se ni zmenil zame, ko sem se onesvestila. Zamerila sem župniku, da je vpričo vseh rekel, da nimam mame. Kako, zakaj?

Starejša, kot sem bila, bolj sem razmišljala, da je bilo nekaj hudo narobe z mojim rojstvom. Praznovala sem 75. rojstni dan, ko sem se že zarana, ko sem se prebudila, spomnila maminih besed, ki mi jih je v jezi večkrat vrgla pod nos: »Ko je šel oče v gmajno, te je doma pustil.« Kaj bi pomenile?

Naj povem, da je bil oče znani udeleženec NOB. O njem in o soborcih so pogosto govorili tudi na lokalnem radiu. Nekoč pa le začnem računati: oče je odšel v gmajno 23. oktobra. Vedela pa sem, da je mama zanosila prej, preden se je to zgodilo. Čakaj malo, sem si rekla, katera ženska pa nosi otroka deset mesecev? Vedno bolj sem bila prepričana, da je mamo v njegovi odsotnosti doma kdo posilil, da me zato sovraži. Žal ni bil nihče od njunih vrstnikov več živ, da bi ga vprašala. Nekoč, ko sem o tem, kar me je glodalo, razmišljala na glas, mi je eden od sorodnikov podrobil: »Pa kaj se sekiraš, vsi so vedeli, da je Milka hodila k tvojemu očetu v gmajno.«

Milka?! Kako? Milka? Pa saj je bila takrat, med vojno, še otrok! Ona je moja teta, ne moja mama!

Mama je bila zmeraj pogoltna na denar. Poročila se je zato, da ji ne bo treba delati. S pravo resnico je imela očeta v šahu, zagrozila mu je, da bo meni vse povedala, če je ne bo ubogal. Razpolagala je z očetovo penzijo, ki ni bila majhna, ker je bil v NOB dvakrat ranjen.

Resnica o mojem poreklu mi je kot mlinski kamen legla na ramena. Res sem bila nezaželen »nihče«! Ko sem mlajši sestri zaupala skrivnost, se je zasmejala, potem pa me je nahrulila: »Sram te je lahko, mama se v grobu obrača, ker pogrevaš preteklost, namesto da bi ji bila hvaležna, ker je skrbela zate.«

Kako to, da se je oče spentljal z mojo pravo mamo, čeprav je bila mladoletna, on pa poročen z njeno sestro? V glavi sem imela velik direndaj. Ženska, ki sem jo imela za mamo, je bila v resnici moja teta, in teta Milka je bila moja mama. Božemili! Je imela Milka očeta rada, da mu je dovolila, da ji je naredil otroka? Se ga je bala in mu je zato ustregla? Kasneje so mi povedali, da je bila babica tista, ki je zakomandirala, ko je ugotovila, da je najmlajša hčerka noseča. Je ona ukazala starejši, da me je vzela k sebi in me vzgajala, kot bi bila njena? Kako se je babica počutila, neumna pač ni bila, ko je videla, da me »mati« sovraži in prezira? Ji ni bilo čisto nič mar zame? Me je od vpletenih sploh imel kdo rad? Tisoč vprašanj, na katera ne bom nikoli slišala odgovorov.

Ste se kdaj vprašali, zakaj ima kovač klešče? Da v žerjavico seže z njimi. In v naši družini sem bila jaz te klešče.

Iz naključnih pogovorov s sestričnami sem v naslednjih letih vseeno izvedela, da so vsi vedeli, da sem Milkina. Zakaj mi ni nihče povedal? Skoraj osemdeset let sem živela v laži, trpela sem, ker sem bila prepričana, da sem jaz kriva, da me mama ne mara. Kako žalostno: ker babica pri hiši ni marala sramote, so morali priseči, da bodo skrivnost skrivali pred menoj. Sovraštva, ki ga mi je »mama« izkazovala, babica ni mogla predvideti. Niti mojega trpljenja, ker sem vse življenje pogrešala razumevanje, ljubezen, lepo besedo … Za vse sem bila prikrajšana.

Za novo leto so me prišli obiskat otroci in vnuki. Pa jim povem žalostno novico. Hči se obrne k meni in mi vrže v obraz: »Če sta se ti dve materi odrekli, se te bom pa še jaz.« Šok. Od takrat naprej ne govori z menoj. Sin mi je očital, zakaj sem sploh kaj zinila. Ne more razumeti, da se po toliko letih »mečem ob tla«.

Ne vem, ali je še kje kakšen otrok, ki se mu dve mami odrečeta. Prva zato, da si je reševala čast, druga pa zato, ker me po moževi smrti ni več potrebovala … Boli me, ker se brat (sin od prave mame Milke) obrne stran, ko me vidi. Pa mi rečejo, da je to normalno. Strah ga je, da bi zahtevala dediščino ... Še en nož v srce.«

 

pretresljiva zgodba je objavljena v 5. knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

Ponovno pa so na voljo tudi druge knjige iz zbirke.