REGENSBURG

 

Ko sem se po dolgih letih spet znašla v Münchnu, si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo to tako drugačno. No, stari del mesta je še zmeraj vsaj približno enak, a ljudje, ki tam hitijo drug mimo drugega, so zelo drugačni. Najbolj pa me je pretreslo – vsaj občutek sem imela – da v vsem tem vrvežu vlada nekakšna tiha praznina. Kot bi v množici umanjkal človek.

Pozno zvečer, ko smo se s podzemno vračali v hotel, smo sedeli med potniki, ki so brezbrižno strmeli v telefone. Šele takrat sem se začela zelo konkretno zavedati, da se nam morda res zdi, da imamo prav zaradi telefonov danes na dosegu roke več stikov s svetom, kot kdaj koli prej, saj je ta, oddaljen le nekaj dotikov, pa vendar ni tako. Tolažim se, da je ''le'' za velika svetovna mesta, kot je München, normalno, da ljudje drug mimo drugega preprosto zdrsijo, in to brez besed, brez srečanja pogledov.

Ja, ja, vem, nič ni narobe z raznolikostjo kultur v velikih mestih. Po moje pa prav zato prihaja še do hitrejše izgube pristnih medčloveških stikov, saj je verjetno težko deliti občutek odtujenosti s tistimi, ki so že po videzu drugačni.

Morda je bil München še toliko bolj mrakoben zato, ker smo tja prišli v nedeljo, ko je bilo praktično vse zaprto- tudi lokali. Končno smo našli nekaj, kar ni bilo McDonald, lušten lokalček, italijansko picerijo, v kateri so stregli Indijci.

Se vidi, da smo prišli s kmetov, da se radi pogovarjamo in tudi Indijec, ki nam je stregel, ni imel nič proti. Ob odhodu nas je pozdravil z ''nasvidenje'' in nam pomahal v slovo.

Naslednji dan smo se odpravili proti Regensburgu, ki je menda čisto blizu, oddaljen pa je dobro uro in pol vožnje po avtocesti, na kateri je polno delovišč- tako, kot v Sloveniji. Če ne ''ubogaš'' Garmina, ki te želi zapeljati po obvozu, si obsojen na dolgotrajno čakanje v koloni….

Regensburg daje vtis domačnosti. Morda zato, ker je manjše mesto, podobno Ljubljani, a veliko, veliko bolj urejeno in čisto. Ima tudi zelo ''močno'' univerzitetno središče, skozi vse leto organizirajo številne glasbene in kulturne prireditve. Zaradi mešanice srednjeveških ulic, romanskih in gotskih arhitektur, živahne obrežne promenade ter bogate kulinarične in festivalske ponudbe je eden od biserov Bavarske. Nismo pozabili ''pobožati'' (za srečo) tudi ''miške'', ki je vklesana v steno stavbe, ki stoji v bližini katedrale.

Okolica mesta - vsaj tista, ki se nudi očem na poti do njega- pa nudi strašno žalostno ''panel podobo''.  Tako imenovanih ''sončnih elektrarn'', nameščenih sredi polj, travnikov, tik ob cesti, je toliko, da človeka, ki so mu ti tujki v naravi nagravžni, zaboli srce. Bogvarij, da kakšnemu Golobu uspe, da na podoben način uniči tudi slovensko krajino!

Ozke uličice in tlakovana dvorišča, obdana z meščanskimi hišami, cerkvami in trgi, ohranjajo duh srednjega veka in italijanski pridih. Kamniti most velja za enega najstarejših ohranjenih kamnitih mostov v Evropi. Katedrala sv. Petra je res veličastna! Povedali so nam, da v njej deluje znameniti deški zbor Regensburger Domspatzen, ki slovi po bogati pevski tradiciji.

Regensburg slovi po značilnih bavarskih specialitetah, od belih klobasic do slanih prest, do tradicionalne pivske kulture. V mestu se nahaja več pivovarn in številne prijetne gostilne. V eni od njih smo posedeli, privoščili pa smo si tudi jabolčni zavitek v drugi najstarejši kavarni v Evropi, v ''Café Prinzess'', ki ga postrežejo prijazni Indijci.

 

Filmski festival animirano-dokumentarnega filma v Regensburgu, na katerega so me povabili kot gostjo, je mednarodno prepoznan. Vsako leto običajno poteka v začetku pomladi, v različnih dvoranah in kulturnih prizoriščih v starem mestnem jedru. Festival se posveča predvajanju kratkometražnih filmov iz vsega sveta, združuje pa najrazličnejše žanre, od dokumentarnih do eksperimentalnih, animiranih in igranih. Pogosto vključuje tudi pogovore z avtorji, okrogle mize ter delavnice, na katerih se srečujejo filmski ustvarjalci, kritiki in ljubitelji filma.

Zavrteli so tudi animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, pred projekcijo pa sva se z voditeljem Slavom Šercem pogovarjala o zgodbah iz knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki so botrovale nastanku tega filma. Pogovor je bil zanimiv, poskušala sem povedati tisto, kar je v zgodbah, ki se tičejo polpretekle ''intimne zgodovine'' intime in medsebojnih odnosov, najbolj bistveno. Obiskovalci so bili zadovoljni, in to je tisto, kar me zelo veseli. Pogovor se je sproti prevajal v nemščino.

Lisa Unger-Fischer (na levi) je povezana z Univerzo v Regensburgu, kjer deluje kot vodja Europaeuma, centra za evropske študije na tej univerzi. Europaeum je organizacija, ki spodbuja medkulturni dialog, mednarodno sodelovanje in programe, kot je tandemsko učenje jezikov. Poleg tega je soavtorica knjige Regensburg europäisch: 500 Jahre zwischen Ost und West, ki je izšla leta 2021 v sodelovanju z Walterjem Koschmalom, zaslužnim profesorjem slavistike na Univerzi v Regensburgu. Knjiga obravnava zgodovinske in kulturne povezave Regensburga z Vzhodom in Zahodom Evrope ter poudarja pomen mesta kot stičišča različnih vplivov skozi stoletja.

Slavo Šerc, ki je z menoj vodil pogovor, je sodelavec na Univerzi v Regensburgu, kjer deluje kot lektor za slovenski jezik na Oddelku za slavistiko.

Poleg poučevanja na univerzi v Regensburgu je Šerc priznan prevajalec in esejist. Prevaja predvsem sodobno nemško književnost in filozofijo v slovenščino, med drugim dela avtorjev, kot so Elfriede Jelinek, Peter Sloterdijk, Uwe Timm in Judith Hermann. Njegovo prevajalsko delo vključuje tudi knjige, kot je Ljubimke (Die Liebhaberinnen) Elfriede Jelinek, ki jo je prevedel že leta 1996. Leta 2016 je prejel Hessejevo štipendijo (Calwer Hermann-Hesse-Stipendium), kar potrjuje njegov ugled v literarnem prevajanju. Objavlja tudi eseje in kolumne o nemški književnosti v slovenskih medijih, kot so revije in radio.

Srečala sem tudi Leo Vučko in Damirja Grbanovića, slednji je bil njega dni moj sodelavec na radiu Sora, zato sem bila srečanja z njim še toliko bolj vesela. Damir Grbanović

Tudi vračanje v domače loge ni bilo napačno.

Sem pač ''zdravo kmečko dekle'', ki se najbolje počuti med svojimi žirovskimi hribi. Tako pač je, hvala Bogu, in tega se ne da spremeniti. Niti v sanjah si ne morem predstavljati, da bi živela v enem od ''spalnih naselij'', v tistih – že na pogled strašljivih – blokih v ''ruskem stilu'', ki delujejo neosebno in zelo odtujeno. Da bi se dan za dnem vračala med štiri stene, zavedajoč se, da ne poznam ne levega in ne desnega soseda. Da sem sama, četudi okoli mene živi dva milijona prebivalcev. Svetovljanstvo v tem smislu mi ni bilo položeno v zibelko.