Babica je najmlajša
V približno 50 letih, kar zbiram zgodbe, ki mi jih pripovedujejo posamezniki, sem se z marsikom od njih srečala tudi na njegovem domu. Velikokrat sem se čudila, kako so imeli preprosti, marsikdo bi celo rekel- neuki ljudje- v svojih bivališčih veliko knjig. Seveda so bile večinoma takšne, ki so jih potrebovali: od Svetega pisma, molitvenikov, do priročnikov. Tudi moja teta Milka, za katero je celo njena sestra, moja mama, mislila, da je zaradi okoliščin, v katerih je odraščala, nepismena, je, ko je imela čas, brala in tudi pisala. Njeno sicer skromno zapuščino so dali meni, za kar sem njenim skrbnikom izjemno hvaležna. Skupaj s ''koledarjem'' pa so prišle k naročnikom tudi ''kmečke zgodbe'', recimo Ovčar Marko. Še v starih časih pred 1. svetovno vojno, ko še niso redno pošiljali v šolo- potrebovali so jih za delo doma- so predniki vztrajali, da je šolo obiskoval vsaj eden od otrok. Ta se je naučil branja, kar je pomenilo, da je v dolgih zimskih nočeh b...