JUTRI 2052

  Ukradeni otroci iz časa, ki mu rečemo »nekoč« Zgodb o otrocih, ki so jih ali zamenjali ali podtaknili ali celo ukradli, je v slovenskem prostoru kar nekaj. Neplodnosti pri zakoncih je bilo sicer včasih veliko manj, kot jo je danes, a če je doletela premožen par, si je ta s pomočjo denarja pomagal, da je prišel do otroka. V Ljubljani, na Križevniški ulici, je živela ženska, ki se je še po prvi svetovni vojni preživljala s tem, da je zakoncem, ki so bili prikrajšani za lastne potomce, proti plačilu rodila otroka. Njen partner pa se je preživljal s krvodajalstvom. Pred drugo svetovno vojno, ko sta bila neomadeževana čas deklet in brezhiben zunanji videz še veliko bolj cenjena in spoštovana kot danes, se je dogajalo, da so takšni, ki se je »spozabila«, otroka preprosto odvzeli. Družina je nosečo hčer poslala h kakšnim daljnim sorodnikom, kjer je počakala na porod. Njena mama ali poročena sestra pa so si v tem času pod obleko podkladale blazine, s čimer so prepričale sosede, da so...

  Posebna ponudba ob 8. marcu in za Materinski dan! Ob tej priložnosti vam ponujam edinstveno možnost za praznično darilo: ✨  Zbirka "Ogenj, rit in kače niso za igrače" po praznični ceni – samo   20 € na knjigo!  ✨ Ta unikatna zbirka, ki je ni ne doma ne v svetu, obsega skoraj  2000 strani in vsebuje več tisoč resničnih zgodb, zbranih v 40 letih poslušanja in zapisovanja .  V njih boste odkrili življenjske resnice, ki vam bodo pomagale razumeti preteklost, prepoznati vzorce, ki vas bremenijo danes! Dodatna ponudba: ŽENSKE  in krimi roman  "KJE JE OTROK"  – samo 20 € na knjigo! Otroške knjige –  10 € na knjigo! Ne zamudite te posebne priložnosti in si zagotovite izjemne knjige po izjemnih cenah! Za naročila in več informacij mi pišite na mail:   jutri2052@gmail.com Hvala za vašo podporo, jo izkazujete z nakupom knjig! ❤️

  Spoštovana Milena M., Zahvaljujem se vam za pismo. Všeč mi je vaša vztrajnost, ko pravite, da že kar nekaj časa išče podobne publikacije, kot je Ogenj, rit in kače niso za igrače tudi zunaj Slovenije. Žal mi je, da še niste našli tistega, kar bi ustrezalo vašemu delu – zbirki resničnih, intimnih zgodb iz prve roke, zbranih neposredno od ljudi.  Če pogledamo širše, je vprašanje, ali kaj podobnega sploh obstaja?  Namreč: k ombinacija neposrednosti, osebnega stika, zgodovinskega konteksta in avtentičnosti, ki jo vaše knjige "Ogenj, rit in kače niso za igrače ", prinašajo, je sila redka. Tudi v drugih državah obstajajo projekti, ki se vsaj na daleč približajo temu, kar počnete vi, a se pogosto razlikujejo v pristopu ali namenu. Na primer, v ZDA je Studs Terkel zbral ustne zgodbe v knjigah, kot sta "Working" in "The Good War". Njegovo delo temelji na intervjujih z navadnimi ljudmi o njihovih življenjih, delu in izkušnjah, kar je podobno vašemu zbiran...

  Moja babica je zmeraj dišala po posnetem mleku in sirotki. Rada sem bila pri njej, zmeraj sem tudi vedela, kdaj je bila dobre in kdaj slabe volje.   Nikoli se ni sprenevedala. Če je vstala z levo nogo, me je včasih odgnala iz črne kuhinje, kjer je skozi majhno, zamreženo okno prihajalo komaj kaj svetlobe. ''Ne motaj se mi pod nogami,'' je pri tem godrnjala, medtem ko je hitela beliti peč, kajti kruh, ki ga je zamesila, je že vzhajal v jerbasih. Ko sem že malo zrasla, me je vzela v uk. Pripovedovala mi je o fantih, pa o tem, kakšni so in zakaj se jim moram izogibati, da se ne zgodi kakšna ''barufa''. Kimala sem, pa se mi ni niti sanjalo, kaj se ji mota po glavi. ''Če boš pridna, se bova čez zimo, ko bo več časa, učili kuhanja,''je nato navrgla, me pobožala po laseh, kot bi želela omiliti svojo strogost. Prvo lekcijo, ki sem si jo zapomnila za celo življenje, sem dobila na lesenem ''štokarlu'', ki je bil nevarno ma...

   Pogosto ugotavljam, da povprečen Slovenec  iz generacije pod 55 let več ve o razmnoževanju delfinov kot pa o tem, kakšno je bilo v resnici življenje prednikov pred in tudi po 2. sv. vojni. Na račun čistoče se je na Facebooku, pri Vilmi Dobrin, razvila zanimiva debata, skupni imenovalec pa je, da mladi mislijo, da so imeli predniki že od nekdaj na voljo sanitarije, sploh pa kopalnice. Kakšna zmota! klikni na povezavo Veliko več zgodb tudi o tej pereči tematiki, pa, seveda, najdete v zgodbah iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Ko sem na enem od zadnjih lit. večerov povedala, kakšno je bilo zdravstvo v 60 letih v Žireh, ko smo imeli dr. Bernika- multipraktika, saj je bil tako splošni zdravnik, lekarnar, zobozdravnik, ginekolog in porodničar, se je iz publike javil gospod, upokojen zdravnik, ki je delal v eni od bolnišnic v letih med 1960-1980. Naslednji dan mi je to, kar je povedal, poslal tudi v pisni obliki. Povedal je, da je bila v obdobju med 1960 in 1...

  Konrad (1979): «Moji spomini na mladosti so zelo žalostni, kruti in polni solz. Ni me sram priznati, da sem, četudi sem fant, velikokrat jokal. Bili smo štirje bratje. Pazili smo drug na drugega, kajti oče je bil nasilnež, znan daleč naokoli. Najmlajši bratec ga je imel kljub številnim klofutam zelo rad. Ves čas je hodil za njim in mu pomagal nositi različna orodja, ki jih je potreboval pri delu. Ni se mu umaknil izpod nog niti takrat, ko se je oče primajal iz gostilne. Nekoč se mu ni zadosti hitro umaknil, ko je hotel sesti za mizo. Prijel ga je in ga prej, preden smo pritekli in ga rešili, treščil ob steno. Velika sreča je bila, da je zdravnik, ki je bil po spletu srečnih okoliščin na obisku pri sosedu, težkem bolniku, takoj pritekel. Brat je krvavel iz ušes, bil je v nezavesti. Sam ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so brata sicer rešili, njegovega sluha pa niso mogli. K očetu so prišli na razgovor miličniki, a kakšnih sankcij ni bilo. Oče je pil in razgrajal še naprej. Mama ...

  Vilka je bila od mene leto dni starejša. Bila je nezakonski otrok, mama jo je zato sovražila in zanemarjala. Le Bica, čevljarjeva žena, kjer sta stanovali, ji je kdaj pa kdaj namenila lepo besedo. Takole mi je pripovedovala: « Učila me je peti narodne pesmi, peljala me je tudi v cerkev in poskrbela, da sem dobila svete zakramente. Najlepše pa mi je bilo, ko me je vzela v naročje in mi pripovedovala pravljice. Včasih mi je poslal stric iz Nemčije igrače. Mama mi jih je vzela in zamenjala za hrano. Nekoč mi je iztrgala iz rok edino punčko, ki sem jo imela. Moškega, ki je prihajal v hišo na skrivaj, sem imela za očeta. Morda je tudi bil, kdo ve? Nekoč me je posadil v prikolico motorja in me peljal po vasi. Ko sem končala prvi razred, sva se preselili v Ljubljano. Bila sem v četrtem razredu, ko je v naše življenje vstopil tujec. Takrat je veljalo, da je moški, ki je prevzel skrb nad žensko z otrokom, ki ni bil njegov, naredil častno dejanje. V stanovanju je takoj nastopil k...