JUTRI 2052

Milena Miklav či č je z romanom Mehko kot britev ponovno dokazala, zakaj jo mnogi, z mojo mamo vred, imenujemo zadnja zgodbarka Slovenije. Ta knjiga, izdana maja 2025 pri samozaložbi Jutri2052 , ni le kriminalka, bolj jo vidim kot mozaik zgodb, ki se izjemno dobro prepletajo s sedanjostjo in s polpreteklo slovensko zgodovino, polno tabujev in molka.   Avtorica, ki je z zbirko Ogenj, rit in ka če niso za igra če že pred leti razkrila intimne usode žensk, tokrat stopi še korak dlje: v srž socialistične elite, kjer se za fasado enakosti skrivajo podobni grehi, kot smo jim v nekaterih krogih priča tudi danes: prostitucija, korupcija, tihotapljenje orožja, prekupčevanje s tujo valuto, itd. Knjigo sem prebrala na dušek, in to v enem popoldnevu, kar je zame redkost. Ob njej sem začutila me š anico groze in trpkega zavedanja, kako malo poznam polpreteklo zgodovino. No, nekatere zgodbe so mi bile vseeno znane, saj se že vrsto let poklicno ukvarjam z mladimi mamicami in njihovimi novoro...

  Že Sv.Avguštin je v 4. stol priznaval duhovno enakost žensk in moških pred Bogom, a je hkrati zagovarjal podrejenost žensk v zemeljskem življenju, kar je bilo značilno za njegov čas. Zgodba je pred davnimi leti pripovedoval gospod A. V., je tudi mene presenetila, a ne toliko, da ne bi pri svojih sogovornikih tudi sama preverjala, ali jo poznajo. Takole je pripovedoval: »Na številnih obiskih domačij v dolini sem pri ostarelem kmetu v hribih nad Novo Štifto pri Gornjem Gradu naletel na neko neobičajno stvar. V dnevni sobi sta bila na vogalu nad pečjo v strop pritrjena dva kovinska obroča (»rinke«). Povprašal sem gospodarja, čemu to služi, pa mi ni hotel nič povedati, ampak je v vidni zadregi pogovor speljal na drugo tematiko. Pozneje sem tega kmeta še večkrat obiskal. Ob neki priložnosti, ko sva tudi malo popila, se mu je le razvezal jezik. Povedal mi je, da je to pri hiši že »od pamtiveka«, da on sam nima nič s tem in da se na te rinke privežeta dve vrvi in nanju obesijo rancale....

  Zakaj bi morali Slovenci prebrati vsaj prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače Slovenci radi poudarjamo, da smo narod, ki spoštuje tradicijo. Praznujemo kulturni praznik, skrbimo za ljudske običaje, se radi vračamo k starim pesmim in pregovorom.  Toda ko beseda nanese na intimo naših prednikov, se zavese narodove ''sramežljivosti'' hitro spustijo do tal. Vse, kar je dišalo po spolnosti, telesnosti, grehu, je bilo desetletja prepuščeno molku. Največja dragocenost knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , da je ta molk začela razbijati . Zbirka izpovedi žensk in moških, rojenih na začetku 20. stoletja, pokaže življenje, kakršno je bilo: brez olepševanja, brez sladkih zgodb, brez blišča. Bralec dobi vpogled v vsakdan, ki ga uradna zgodovina ni popisala, saj se je stroka takšnih tem sramovala, ljudje pa o njih niso hoteli govoriti. Prva knjiga se dotika najbolj občutljivih vprašanj: spolnih odnosov, zakonskih dolžnosti, poniževanja žensk, nasilja v družinah...

  Legalni in ilegalni splavi v prvi polovici 20. stoletja: kako je v resnici potekalo Pravna slika med 1900 in 1950 je preprosta: v večini držav je bil splav kaznivo dejanje , dovoljen kvečjemu »za rešitev življenja matere«. Izjema je bil kratek sovjetski intermezzo (legalizacija 1920–1936), sicer pa so ženske povsod živele med zakonom, sramom in nujo. Tudi pri nas je bil splav do vojne in še dolgo po njej kazniv, z redkimi izjemami. Ženske, ki so želele splaviti, so morale pred posebno komisijo, ki je ali pa tudi ne, splav odobrila. Ni bilo malo zdravnikov, ki so ga opravljali brez narkoze.  Kako je potekal legalni (terapevtski) splav Kdaj in zakaj: huda bolezen, huda krvavitev, sepse, življenje ogrožajoča nosečnost. Kdo je odločal: praviloma zdravnik ali konzilij (»komisija«), ki je podpisal, da gre za rešitev življenja. Kje: v bolnišnici. Kako: v prvem trimesečju so to storili z dilatacijo in kiretažo – mehansko razširjenje materničn...

vir Spalno srajco,   v Franciji imenovano chemise cagoule, so nekoč nosili predvsem t. i.   pobožni katoliški pari, ki pa so bili praktično vsi…Zakrivala je intimne dele ženskega telesa, a je vseeno imela diskretno odprtino, skozi katero je mož lahko oplodil ženo, ne da bi videl njeno telo brez oblačil Wikipedia . Zgodovinski razvoj spalnih srajc kaže, da so jih ženske po vsej Evropi uporabljale že v 16 stoletju. Bile so preproste, narejene iz lanu ali bombaža. V 17. in 18. stoletju so se razvile srajce (Francija), imenovane negligeé. Nekatere so bile že bolj prosojne, bile pa so že znak družbenega statusa in bogastva Wikipedia . V 18. in 19. stoletju so ženske iz nižjih slojev nosile dolge spalne srajce iz toplejših materialov tudi čez dan – pod obleko.   Že v zgodnjem 20. stoletju so ''izumili tudi ženske pižame, ki so bile barvite, okrašene s čipkami. Kombineže danes niso več moderne, se jih pa starejše generacije še spomnijo. V severni Evropi in ZDA je šega ''...

  (nenaro čena) r ecenzija: Mehko kot britev – Milena Miklav č i č   Milena Miklav č i č , rojena leta 1952, je avtorica, ki je slovenski literarni prostor obogatila s svojim edinstvenim pristopom k razkrivanju zamol č anih ''intimnih'' resnic slovenske dru ž be. Znana je predvsem po zbirki Ogenj, rit in ka č e niso za igra č e , kjer je v petih delih zbrala ve č tisoč resni č nih zgodb o intimnem ž ivljenju Slovencev od konca 19. stoletja naprej. Te knjige, ki sodijo v kategorijo " citizen science " ali ob č anske znanosti, so unikatne v slovenskem prostoru, saj brez olepšav obravnavajo tabu teme kot spolnost, nasilje v dru ž ini, higiena in vsakdanje boje za pre živetje navadnih ljudi. Miklav č i č eva ni le pisateljica, temve č "zadnja zgodbarka", kot se sama poimenuje, saj še zmeraj zbira izpovedi, ki bi sicer utonile v pozabo. Njena dela je navdihnilo animirano-dokumentarni film Babi č ino seksualno ž ivljenje Ur š ke Djuki ć , ki ...