JUTRI 2052

Sijalo je sonce, na nebu so se podili beli, kosmičasti oblaki in gozd je vabil kot še nikoli. Mali se je že od ranega jutra kujal, sitnaril in počel kup neumnosti, zaradi katerih me je bolela glava. Zdelo se mi je, da se nenehno ponavljam:''Mali, tega ne smeš, pusti to pri miru, pridi sem, pazi, razbil boš skodelico…!''   »Ne zdržim več!« je odločno vzkliknil. »Vpisal se bom med razbojnike. Tam bom lahko počel, kar bom želel!« ''Prav. Če se ti zdi, da ti bo pri njih lepše – kar odidi!'' Gledala sem za njim, ko je stekel proti gozdu, kjer so živeli razbojniki. Dolgo je hodil. Spotikal se je ob korenine in vresje, ko je iskal pravo pot. Noge so ga bolele in v želodcu mu je že pošteno krulilo. Naposled je pred seboj zagledal kočo. Iz dimnika se je sukal dim. »Razbojniki so doma!« je vzkliknil Mali že pošteno utrujen. Potrkal je na vrata in vstopil. Vseh dvanajst razbojnikov je sedelo za mizo. Bili so ravno sredi kosila in ni jim bil...

Med ženskami, s katerimi sem se srečavala, so imele posebno mesto vdove. Če je kdo imel občutek za preživetje, so ga imele one! neskončno sem jim hvaležna za vse ‘’preživetvene’’ napotke, za vso energijo, ki so jo- kljub težkemu življenju- delile z menoj! Spominjam se Erne (1920). Ko je rojevala devetega otroka, so popadki trajali dva dni zapored. Mož jo je nekaj časa poslušal, potem pa se je naveličal. Babo, ki ne zna nič potrpeti je poslal k hudiču , vpregel konja, in se odpravil v gostilno, približno dva kilometra stran. Ko se je proti jutru vračal, je bil že precej nadelan . Konj se je verjetno zaradi kakšne živali, ki je stekla čez cesto, nenadoma splašil, s svojimi kopiti pa je usodno poškodoval ubogega reveža, ki se pred smrtjo menda niti zavedel ni več. ''Ne morem si predstavljati, kako vam je bilo hudo!'' sem jo sočutno prijela za roko. Na ves glas se je zasmejala. ''Hudo?!'' je vzkliknila. ''Nikakor! Čeprav sem b...

Judita(1915) je še pri dobrih devetdesetih imela izjemen spomin. Dogodke iz svoje mladosti in tudi iz kasnejših obdobij je popestrila - ne le natančnimi datumi, tudi s podrobnimi opisi. Po drugem ali tretjem obisku, ko sva se že spoprijateljili, mi je dejala, da mi bo pokazala zaklad, ki ji je v življenju pomenil največ. Odpeljala me je v spalnico, in povlekla izpod blazine mošnjiček v zbledeli pariško modri barvi. ''Poglej, poglej, a starejši takole hranijo svoje dragocenosti?'' sem pomislila. A v mošnjičku ni bilo zlatih prstanov, niti kakšnih drugih dragocenosti. Bila pa so bučna semena. ''Konec vojne sem dočakala kot vdova človeka, ki so ga ubili sovaščani in potem tudi odvrgli v eno od jam v okolici. Nisem dobila ne zaposlitve ne nobene pomoči. Življenje je bilo kruto, lakota, šikaniranja, poniževanja otrok v šoli in na vasi. Nekega večera pa nekdo potrka, in ko grem odpret vrata, na pragu zagledam Marinko. Vedela sem, da je bil njen br...

Današnjemu dnevu bo sledila ena najbolj razburljivih noči v letu: Noč knjige. Na gostovanje so me povabili iz knjižnice v Lendavi. Z veseljem sem pristala! Nekaj zgodb lahko preberete na njihovi povezavi  https://www.kl-kl.si/noc-knjige-2020/ , nekaj na blogu  https://jutri-2052.blogspot.com/ lahko pa vse tri knjige tudi kupite, če mi pišete na jutri2052@gmail.com Danes po zelo prijetni ceni!  ❤️ ❤️ ❤️

(fotografija je simbolična, najdena na internetni strani : https://stareslike.cerknica.org/2016/06/17/1962-vrhnika-knausova-mama/ Starejši trdijo, da so mladi brezskrbni, pišmeuhovski. Pa res?  Kako se je počutil Bine, ko mu je umrl petletni brat za levkemijo? Kaj vse doživlja Nik, ki so ga strokovne službe namestile v dijaškem domu, le streljaj stran od doma? Mama z bipolarno motnjo je dnevno ogrožala njegovo življenje. Niko je srčni bolnik in čaka na zahtevno operacijo. Njegov vzornik je Primož Roglič, nobene kolesarske tekme ne zamudi, čeprav mu ne bo nikoli dano, da bi na podoben način poganjal pedale. Zoran je bil uspešen mlad nogometaš. Potem pa je začel brez pravega razloga krvaveti iz ušesa. Goranov oče se je lani znašel v zaporu, mama pa je doživela živčni zlom. Lenart je ostal sam, potem ko je v prometni nesreči umrla mama. Oče je že kmalu po njegovem rojstvu odšel neznano kam. Beno je trener. V njegovi skupini petnajstih najstnikov jih je pet, ki ji...

Po socialnih omrežjih kroži zapis, da smo ''ženske nevidne žrtve kriz''. Nikakor se ne strinjam z njim! Ker zelo dobro poznam ženske, tako tiste iz 20. stoletja kot te- iz 21. stoletja, si upam reči, da je v večini od njih nagon po preživetju veliko močnejši kot pri moških.   Kaj vse so pretrpele naše babice, pa so- zanimivo- doživele visoko starost, večina med njimi je celo preživela svojega moža. Ne verjamete? Potem še nist e prebrali njihovih zgodb v Ogenj, rit in kače niso za igrače.❤️❤️❤️ Tudi ženske, ki so ustvarjale povojno Jugoslavijo, so bile močne! Če so se povezale med seboj, so bile tudi nepremagljive. To so bili časi, ko še ni bilo vrtcev, službe pa so bile še zmeraj prežete z izrazito patriarhalnostjo. Pomagale so si tako, da so druga drugi pazile otroke- med drugim. Znajdejo se tudi v aktualnem času. Ne vse- veliko njih pa! Danes je zelo poznan izraz ''mamin sinček'', namenjen pa je tistim mladim moškim,...

Na peripetije, ki so nas doletele zaradi korona virusa, nismo bili pripravljeni.  Žal. Mnogi ljudje so se zato znašli v stiski.  Zbrala sem tri, štiri zgodbe meni ljubih sogovornikih, ki so mi v najtežjih trenutkih, ki jih v preteklosti ni bilo malo, dajali moč in mi bili za vzor! Preberite jih! ''Če so oni zmogli, zakaj jaz ne bi?!'' boste potem rekli. Njihove, precej skrajšane zgodbe delim z vami. Lahko pa jih preberete tudi v eni od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. Če bi jo želeli imeti doma, se lahko dogovorimo za ugodno ceno. pišite na mail jutri2052@gmail.com

Spominjam se nekaterih najtežjih trenutkov v življenju, ko je bilo tako brezizhodno, da bi najraje umrla. Ko so mi tisti, ki bi lahko kaj naredili, raje nanosili ne ''metre'' duhovnih knjig, si s tem umili roke in - odšli. Po svoje sem imela srečo, da mi je takrat, ko sem zbirala zgodbe in jih objavljala v Gorenjskem glasu kot Usode ( še danes jih ), voda tekla v grlo tudi zaradi pomanjkanja denarja. Strašno hudo je bilo: udarci so se vrstili drug za drugim, v denarnici pa je bilo komaj komaj za kruh. Ko se danes oziram nazaj, se zavedam, da sem morala zaradi neplačanih računov delati veliko več kot sicer! Ni šlo drugače, pa če mi je še tako jokalo srce. Pa hvala Bogu, da nisem čemela doma in se smilila sama sebi!   Tako sem lahko spoznavala posameznike, ki so se kalili še v težjih preizkušnjah, kot so bile moje. In so preživeli ter zlezli na zeleno vejo! In ko so bili na njej, so z lahkoto delili življenjske vzpone in padce z menoj. Njihove zgodbe...

Tako majhen narod, pa toliko nekih kvazi, domišljavih in oholih elit, prepričanih, da so najboljši, samozadostni, zaradi trepljanja sebe in ''svojih'' preveč oholi, da bi se s komerkoli drugim resno pogovarjali. Bo sploh kdaj prišla streznitev in zavedanje, kako nebogljeni smo, če nismo povezani? Odraščala sem v času, ko smo bili sicer na papirju vsi ''enaki'', a v resnici ni bilo tako. Delili smo se na dve zelo močni kasti: na tiste, ki so verjeli v komunizem in na one, ki smo verjeli v Boga. V silni želji po boljšem življenju in po vsaj kakšnem privilegiju več, so tisti - iz druge skupine, pogosto zatajili svoje vrednote in se priključili prvi. Več kot toliko se nihče ni razburjal, razen morda takrat, ko je dotični lahko preko vrste prišel do novega avta, ko je njegov otrok vsako leto letoval v koloniji in podobno. A predniki so se med seboj vseeno družili, ne nazadnje so bili odvisni drug od drugega, če ne drugače, pa takrat ko se je pot...