ena od zgodb iz knjige MOŠKIH ZGODB
Irena (1961):»Ko
je bila moja generacija stara petdeset let, smo se ponovno
srečali. Lepo je bilo videti sošolce po zelo dolgem času. Obujali smo
spomine, se smejali in dražili drug drugega.
Kar naenkrat pa se je oglasila sošolka in reče:'' 'Še danes
me ima, da bi tistega prasca ubila!'''
Potem pa nas je spomnila na učitelja zgodovine, ki jo je v osmem razredu otipaval pred katedrom ter se ji posmehoval, češ da je fejst punca, a predebela. Da on ve, da so vse debele babe trapaste kot noč, pa da je tudi ona med njimi. Mi, ki smo sedeli v klopeh, smo se v zadregi malo muzali, v bistvu pa smo bili srečni, da nismo bili na njenem mestu. Še danes ga vidim: roke je imel običajno zatlačene globoko v žepe hlač in mešal z njimi, zraven se pa bedasto režal, če nismo znali. Tudi jaz sem bila trda od studa in strahu, ko sem bila vprašana. Vsi so vedeli, kakšen je, a nihče nam ni priskočil na pomoč. Zaradi strahu pred njim in odpora do zgodovine sem se po osemletki raje vpisala na medicino. V bistvu sem prišla z dežja pod kap. Tudi tam so se nekateri profesorji upali več, kot je bilo dovoljeno. Še huje pa je bilo, ko smo krožili po različnih oddelkih. Nekateri predstojniki so imeli prave srednjeveške fevde. V sobo za počitek so bile klicane tudi poročene. Spominjam se kolegice. Zanosila je. Pa ni vedela, ali z njim ali z možem. Znašla se je v zelo težki čustveni situaciji. Tiste, ki smo vedele, smo jo sicer tolažile, a to ni bilo dovolj. V petem letniku je v silni stiski obesila študij na klin in se kot medicinska sestra zaposlila v zdravstvenem domu. Pogosto sem se vprašala, ali je možu zaupala svoje skrivnosti ali ne …«
Potem pa nas je spomnila na učitelja zgodovine, ki jo je v osmem razredu otipaval pred katedrom ter se ji posmehoval, češ da je fejst punca, a predebela. Da on ve, da so vse debele babe trapaste kot noč, pa da je tudi ona med njimi. Mi, ki smo sedeli v klopeh, smo se v zadregi malo muzali, v bistvu pa smo bili srečni, da nismo bili na njenem mestu. Še danes ga vidim: roke je imel običajno zatlačene globoko v žepe hlač in mešal z njimi, zraven se pa bedasto režal, če nismo znali. Tudi jaz sem bila trda od studa in strahu, ko sem bila vprašana. Vsi so vedeli, kakšen je, a nihče nam ni priskočil na pomoč. Zaradi strahu pred njim in odpora do zgodovine sem se po osemletki raje vpisala na medicino. V bistvu sem prišla z dežja pod kap. Tudi tam so se nekateri profesorji upali več, kot je bilo dovoljeno. Še huje pa je bilo, ko smo krožili po različnih oddelkih. Nekateri predstojniki so imeli prave srednjeveške fevde. V sobo za počitek so bile klicane tudi poročene. Spominjam se kolegice. Zanosila je. Pa ni vedela, ali z njim ali z možem. Znašla se je v zelo težki čustveni situaciji. Tiste, ki smo vedele, smo jo sicer tolažile, a to ni bilo dovolj. V petem letniku je v silni stiski obesila študij na klin in se kot medicinska sestra zaposlila v zdravstvenem domu. Pogosto sem se vprašala, ali je možu zaupala svoje skrivnosti ali ne …«
Komentarji
Objavite komentar