ena od zgodb iz knjige MOŠKIH ZGODB

-

Irena (1961):»Ko je bila moja generacija stara  petdeset let, smo se ponovno srečali. Lepo je bilo videti sošolce po zelo dolgem času. Obujali smo spomine, se smejali in dražili drug drugega.

Kar naenkrat pa se je oglasila sošolka in reče:'' 'Še danes me ima, da bi tistega prasca ubila!''' 
Potem pa nas je spomnila na učitelja zgodovine, ki jo je v osmem razredu otipaval pred katedrom ter se ji posmehoval, češ da je fejst punca, a predebela. Da on ve, da so vse debele babe trapaste kot noč, pa da je tudi ona med njimi. Mi, ki smo sedeli v klopeh, smo se v zadregi malo muzali, v bistvu pa smo bili srečni, da nismo bili na njenem mestu. Še danes ga vidim: roke je imel običajno zatlačene globoko v žepe hlač in mešal z njimi, zraven se pa bedasto režal, če nismo znali. Tudi jaz sem bila trda od studa in strahu, ko sem bila vprašana. Vsi so vedeli, kakšen je, a nihče nam ni priskočil na pomoč. Zaradi strahu pred njim in odpora do zgodovine sem se po osemletki raje vpisala na medicino. V bistvu sem prišla z dežja pod kap. Tudi tam so se nekateri profesorji upali več, kot je bilo dovoljeno. Še huje pa je bilo, ko smo krožili po različnih oddelkih. Nekateri predstojniki so imeli prave srednjeveške fevde. V sobo za počitek so bile klicane tudi poročene. Spominjam se kolegice. Zanosila je. Pa ni vedela, ali z njim ali z možem. Znašla se je v zelo težki čustveni situaciji. Tiste, ki smo vedele, smo jo sicer tolažile, a to ni bilo dovolj. V petem letniku je v silni stiski obesila študij na klin in se kot medicinska sestra zaposlila v zdravstvenem domu. Pogosto sem se vprašala, ali je možu zaupala svoje skrivnosti ali ne …«




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več