del uvoda v knjigo

 (avtor fotografije, ki jo najdete tudi v knjigi, je Janez Pelko)

Dragi bralke in bralci!

Pred vami je ena redkih knjig, za katero lahko rečemo, da je ne smemo prebrati na dušek! Vsaka zgodba je vredna vašega časa in pozornosti, razmisleka in sočutja, zato je prav, da jih prebirate korak za korakom. Ta knjiga je kot življenje samo, ki ga zajemamo z žličkami, če želimo, da tekne na pravi način!

S tretjo knjigo iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, v kateri so zbrane zgodbe moških, končujem poljudne raziskave, zapise in intervjuje o medsebojnih odnosih in intimnem življenju na slovenski način. Vse tri knjige zajemajo čas od leta 1900 pa vse do danes.

Želja, ki je že dolgo tlela v meni, da dam besedo še moškim, se je naposled uresničila. Tudi zapisovanje njihovih zgodb je potekalo po intervjujih, kar pomeni, da sem bila – tako kot pri zgodbah žensk – na koncu le zapisovalka, nikakor pa ne presojevalka tega, kar so mi povedali.

Na začetku sem kolebala, bi ali ne bi povabila k sodelovanju tudi njih. Tisti, s katerimi sem se posvetovala, so me strašili, da iz te moke ne bo kruha. »Moški zelo neradi govorijo o sebi! Ne bo ti uspelo!« sem poslušala na vsakem koraku.

K odločitvi, da vseeno tvegam, me je potem nagovoril tudi moj uporniški značaj. Še sreča, da me že vse življenje privlačijo poti, ki mi jih odsvetujejo ali pa zanje pravijo, da so drzne in neprehodne. Pa da bi se ustrašila moškega izziva?!

Nekaj izpovedi starejših gospodov sem še imela na zalogi, manjkale so mi zgodbe malo mlajših. Najprej sem poskusila s Facebookom. (Hvala vsem svetnikom zanj!) Odziv je bil neverjeten! Več deset prijateljev me je že v prvih dneh po objavi prosilo, če mi lahko povedo svojo zgodbo. Glas o moji nameri je potem šel od ust do ust. Po različnih predavanjih so se odzvali tudi dijaki in študenti. Hvala vsem mentoricam, ki ste jih spodbujale, da so mi zaupali nekaj svojih skrivnosti!

Mnogi ste me obiskali na domu. Zimski vrt je postal prizorišče številnih moško obarvanih usod. Nekatere so bile kratke in jedrnate, pri drugih je bilo na koncu težko postaviti piko. Vmes ste bili tudi takšni, ki ste svojo zgodbo napisali sami in jo poslali po elektronski pošti.

Zelo poseben sogovornik je bil Oto iz Bele krajine. Njegov spomin, tako se mi zdi, deluje na podlagi asociacij. Omeniš mu, denimo, besedo »firtoh« in že se spomni zgodbe, povezane z njo: »Moja stara mama je imela poseben »dezinfekcijski firtoh«. Ko je član naše glasbene skupine postal zobozdravnik, sem predlagal, da mu kupimo podobnega. Firtoh je namreč čistil vse. Če je bilo dete smrkavo, mu je z njim obrisala nos. Na njivi je odložila motiko, si obenj obrisala roke, žlico ali vilice ter se lotila hrane. Ko je prišla k moji mami na vsakodnevni obisk, ta pa je ravno vlekla testo za štrudelj, si je stara mama brž obrisala roke ob firtoh in vneto vlekla testo. Še tako umazane roke si je obrisala obenj. Odličen, večnamenski del garderobe, škoda, da takšnih danes ni več.«

Moške zgodbe so mi dale misliti. Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj žrtev pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi.

Sogovorniki so me še dodatno prepričali, da je življenje, ki ga živimo, sestavljeno iz več hitrosti. Če so nekateri med njimi še zmeraj priklopljeni na vrednote, predsodke, spoznanja, ravnanja in ukrepanja, značilna za 20. stoletje, pa jih drugi po načinu življenja krepko prehitevajo po levi in desni. Principi, ki jim sledijo, so novi, drugačni, predvsem pa še nepreverjeni, zato tudi težko sodim, komu od njih bo pot do cilja tlakovana z manj padci in poleni pod nogami.

Tudi pri »moških zgodbah« se je zgodilo podobno kot pri ženskih: tisti, ki sledijo preverjenim družinskim, tradicionalno obarvanim vrednotam (brez večjih pretresov doštudirajo, si ustvarijo gnezdo, poročijo, imajo otroke), imajo običajno precej »nezanimivo« življenje. Razen, seveda, če ga ne zaznamujejo bolezni, nesreče.

Nisem si mislila, da so tudi moški vraževerni. Binetova babica, na primer, bi morala iti za nuno.

Leta 1937, tik pred je podala zaobljubo, se je zagledala v šoferja, ki je vsako jutro pripeljal eno od učenk, ki jih je v nunski šoli poučevala. K poroki je šla, kakšno bogokletstvo za tiste čase, že noseča. Ko je avto z ženinom in nevesto speljal izpred domače hiše na cesto, je povozil otroka, ki se ni pravočasno umaknil. Zakon, ki je bil že na začetku zaznamovan s takšno tragedijo, ni mogel biti srečen. Mož je z ženo zelo grdo ravnal, ona pa se je na skrivaj vdajala pijači, se, ko je bila sama, bičala po hrbtu in hodila v cerkev. Od osmih živorojenih otrok je ostal živ le Binetov oče, pa še ta verjetno zato, ker ga je še pravočasno vzela k sebi samska teta. Tudi Binetov oče v zakonu ni imel sreče. Od petih otrok, ki so se mu rodili, je ostal živ le Bine. Pri triindvajsetih je malo manjkalo, pa bi se poročil, a mu je bodoča žena teden dni pred poroko ušla z najboljšim prijateljem. Sklenil je, da ostane sam, da se na ta način poskuša znebiti družinskega uroka.

Presenetilo me je, s kakšno močjo dedje in njihovi sinovi še danes občutijo posledice med- in povojnega časa. Travme, ki so se globoko zajedle v slovensko bit, puščajo, kot kaže, sledi tudi v medsebojnih odnosih. Naj se sliši še tako čudno: zaradi ideoloških zablod trpi marsikatera zveza, sovražijo se sosedje, sorodniki, nekateri pa celo izgubijo službo.

Anžetov praded je septembra 1947 v poznih popoldanskih urah šel v mlin po moko. Nikoli več se ni vrnil. Družina še zmeraj išče njegov grob. Četudi ljudski glas ve, kdo so bili morilci, pa so ti, žal, grozljivo resnico o tem, kaj se je v resnici zgodilo, odnesli s seboj v grob.

Ko je Milan (1941) izvedel, da je bil njegov oče domobranec, se je na smrt zbal, da bo kot novinar izgubil službo. Njegova mama je umrla leto po osamosvojitvi. Ker so jo pokopali cerkveno kljub zgražanju bratov in sester, njega ni bilo na pogrebu. Mislil je, da bi udeležba okrnila njegov ugled.

Če so dedje in sinovi pridno uporabljali zdravo kmečko pamet, ta v mlajših generacijah že izgublja pomen. Hecen, a zgovoren primer: če je bilo še pred desetimi, petnajstimi leti logično, da se je preverjalo vreme s pogledom skozi okno, se danes dogaja, da bolj zaupamo Googlovim informacijam kot sami sebi.

Tudi dedje in sinovi so iskali partnerice prek oglasov, a le v primeru, če jim je tekla voda v grlo. Ne razumejo, da njihovi otroci (vnuki) nasedejo vsemu, kar piše na Facebooku ali na različnih straneh, namenjenih zmenkarijam. Babe za kavs, ki se tam ponujajo, niso primerne za kaj več kot za preganjanje dolgčasa. Pika.