NENAVADNA POROKA

9. Ančka

Vrsto let, točneje od 15. avgusta 1995, stanujem na Linhartovi ulici 55 v Zadobju pri Ljubljani. V enem od blokov, ki so jih naredili kmalu po drugi svetovni vojni, sem si kupil garsonjero. Pravzaprav je bilo stanovanje na začetku enosobno, a sem podrl dve vmesni steni, ker sta mi šli na živce. Stanovalec, ki živi nad mano /dr. Perjed, predstojnik Pediatrične klinike/ me je sicer zatožil pri gospe Marjani Kovač na oddelku Javnega stanovanjskega sklada, vendar brezuspešno, ker steni nista bili nosilni. Za povrhu ta gospa sploh ni bila pristojna za reševanje te pritožbe.

Dr. Perjed je čudak od glave do pete. Ima več sto čevljev, ki jih pušča na hodniku in stopnišču. Zloženi so po barvi in po uporabnosti. Ko stopim iz dvigala, si lahko odpočijem oči na spomladanskih čevljih. Pravili so, da jih  kupuje v Milanu in menda sta bila z direktorico uprave banke, kjer delam, nekoč zelo dobra prijatelja. Zaradi mene sta se lahko tudi srečevala v kakšnem hotelu, brigalo me je. Govorice, da obiskujeta nekakšne specialne klube, so bile na našem oddelku zelo sočne in glasne.

Nekoč sem nanj naletel v bližnji pekarni, kjer sem si vsako jutro kupil dve polnozrnati žemlji. Eno za malico in eno za večerjo. Obe skupaj staneta 1,34 evra. Ko mi je prodajalka vračala drobiž, je kovanec za pet centov po nesreči padel na tla in se zakotalil proti vratom.

Nerodno sem se prestopil in pri tem zadel ob človeka, ki je stal za menoj.

»Prekleti bedak, štor neumni!« sem zaslišal, ko sem se rdeč v obraz dvignil in se zazrl iz oči v oči z dr. Perjedom.

»Oprostite, nisem nalašč,« sem zajecljal in imelo me je, da bi ga s stisnjeno pestjo udaril v nos. Za drobec sekunde sem si celo predstavljal, kako bi se mu ulila kri in takoj zatem sem se počutil laže.

Z robcem se je podrgnil tam, kjer sem se ga dotaknil, najraje bi se vdrl v tla, tako mi je bilo nerodno. Prodajalka je buljila vame in smrkavec, kakšnih dvanajst let mu je bilo, se je na ves glas hihital.

Na hitro sem se pobral skozi vrata in nekaj nerazumljivega zamrmral namesto nasvidenje. Vseeno sem s kotičkom očesa ujel prodajalkino dlan, ki jo je dvignila v pozdrav. Zraven se je še prijazno nasmehnila, medtem ko mi je mahala.

S hitrimi koraki sem jo ucvrl proti Miklošičevi ulici, zdelo se mi je, da vsi, ki so mi prihajali naproti, gledajo vame in se mi smejijo. Vztrajno sem strmel v tla in pazil, kje hodim.

»Prekleti starec,« sem momljal sam pri sebi.

»Prekleti hudobni starec!«

Prešinilo me je, da je še dobro, da nimam otrok, lahko bi se zgodilo, da bi prav on odločal o življenju in smrti koga od njih. Predstavljal sem si, kako stojim v njegovi ordinaciji, sin mi trepeta v naročju, komaj diha, nihče ne ve, kaj mu je, dr. Perjed pa stoji pred menoj in zahteva, naj padem na kolena in ga najprej prosim odpuščanja za vse grehe, ki sem jih storil.
»Ne, ne, ne bom to storil, ne bom!« bi mu glasno odgovarjal, »jaz sem nedolžen, pravzaprav sem žrtev vas in vaših čevljev.«

Takrat pa bi dr. Perjed odprl vrata in me porinil na hodnik, v njegovih očeh bi se valjal srd in bes, slina bi mu pršela okoli ust, ko bi kričal name in me, skupaj z otrokom, pošiljal k vragu na dno pekla.

»Oprostite gospod, je kaj narobe?« zaslišim glas, tik zraven ušesa in ko odprem oči, se zazrem v zaskrbljen obraz starejše gospe, oblečene v črno, ki se je sklanjala nadme in me trepljala po licu.

Bil sem zmeden in presenečen obenem.

»Kaaaj, kaj … kaj se je zgodilo?« iztisnem med zobmi, srce pa mi je za trenutek obstalo, kajti ležal sem na tleh, okoli mene pa se je nabirala gruča radovednežev, ki so zijali vame s svojimi zgovornimi pogledi.

Gospa mi je podala roko, oprl sem se nanjo in se dvignil, bilo mi je nerodno kot še nikoli, preplašeno sem strmel vanjo, nekaj mi je govorila, a je nisem slišal, v naglici sem pobral aktovko, ki mi je padla iz rok, stisnil sem jo k sebi iz nekakšne nuje in boječe, kajti ura v frančiškanski cerkvi je ravnokar odbila osmo, jaz pa bi moral biti že zdavnaj na delovnem mestu.

Nežno me je prijela pod pazduho in rekla: »Pojdiva, pospremim vas kos poti.«
Ubogljivo sem prikimal, se narahlo naslonil nanjo in sva šla.

»Jemljete kakšna zdravila?« je dejala, ko sva gručo pustila za sabo.

Presenečeno sem obstal.

»Ne, ne, nobenih. Bi jih moral?«

Nekaj časa je strmela vame, toliko, da sem povesil pogled, potem pa se je obrnila stran.

»Vseeno stopite do zdravnika. Čim prej!« je še dodala, ko sem držal za kljuko vrat v Slovensko nacionalno banko, kjer sem bil zaposlen.

Šele potem, ko sem že sedel v svoji pisarni (odobraval sem potrošniške kredite občanom), sem se zavedel, da se ji za skrb nisem niti zahvalil.

»Prekleti bedak!« sem se oštel. Trudoma sem se dvignil s stola in oddrsal do čajne kuhinje, kjer sem si natočil kozarec vode.
Še dobro, da sem bil v pisarni sam, Peter, s katerim sva si delila pisalno mizo, je ostal doma zaradi okrevanja po operaciji.

Sezul sem si čevlje in pomigal z otrplimi prsti na nogah. Kolegice, ki so sedele za računalniki v dolgi vrsti vzdolž oken, ki so bili obrnjeni na Miklošičevo, so bile zaposlene s telefoni, delom in same s seboj. Brigita je malo pred deveto uro izginila za vrati, ki so vodila k Ani – Mariji. Pravzaprav smo vsi vedeli, za kaj gre, vendar smo se obnašali, kot da se nam niti sanja ne, kaj ženski počneta v sobi, ki je imela tudi svojo kopalnico, kavč in še marsikaj drugega. Na primer ključ v vratih, da sta se lahko zaklenili pred nepovabljenimi sitneži, ki bi želeli zmotiti njun mir.

Pred leti, ko sem bil še vodja oddelka za investicije, mi je bila Brigita všeč. Imela je nežno zaobljen obraz in živo rdeče lase, ki so ji padali na ramena ter nato izginjali pod šali, brez katerih je nismo videli ne poleti, ne pozimi. Edinole ob osmem marcu se ji je utrgalo, napila se ga je, da zase ni vedela, potem je skakala po mizah, prepevala opolzke pesmi in se objemala z vsakim moškim, ki je prišel mimo. To sva bila samo dva: jaz in Joško Perne, ki je bil brez ene roke. Nihče ni vedel, kaj je počel na banki, ker ga nihče nikoli ni videl delati.

Enkrat proti večeru, ko sem popil že tri steklenice piva, sem moral na stranišče. Tisto na našem oddelku je bilo zasedeno, vrag si ga vedi zakaj, pa sem odkolovratil v peto nadstropje, tja se sicer ni smelo, klinc pa šefi, sem si zamomljal v brado, ko sem previdno pritisnil na kljuko.

Potem sem ju zagledal. Joško se je naslanjal na vrata, Brigita pa je klečala pred njim in se z obema rokama oklepala njegovega uda, ki ji je mahedral med prsti, kot bi ji hotel zdaj zdaj uiti. Na vso moč se je trudila, da bi ga dala v usta, a ji ni uspelo, zmeraj znova se ji je izmuznil. Bilo je prav smešno, če bi bila namesto Brigite katera druga, bi se pričel na ves glas smejati. A ni bila. Srce mi je za hip zastalo, mislil sem, da mi bo počilo od silne žalosti, potem pa me je zagledala, njene oči so se razširile v trenutku spoznanja, bedasto se je nasmehnila in se z levo roko podrgnila po licu, pri tem pa je še bolj razmazala ličilo, da se je njen obraz spremenil v zloveščo masko med črnimi in rdečimi madeži, ki so se izgubljali nekje globoko v dekolteju.

Nič ji ni bilo nerodno, kje pa, zamahnila je z roko, češ, pridi še ti sem, pridi, ne bo ti žal, a še preden mi je uspelo, da sem se premaknil, je padla po tleh kot pokošena, na ustih se ji je prikazala pela pena, mislil sem že, da umira, a me je Joško zadržal in odrinil stran.

»Pusti jo, saj vidiš, da je pijana kot krava.«

Nato si je potegnil hlače gor, si zapel pas in stopil čeznjo.

Sedel sem na školjko in se razjokal. Še nikoli mi ni bilo tako hudo kot takrat. Solze so mi tekle po licu in ni se mi jih zdelo vredno niti obrisati. Imelo me je, da bi stopil do Joška, ga prijel za glavo in jo butal ob zid toliko časa, da bi od nje ostala le krvava driska. Domišljal sem si, da bi me Brigita po tem pravičnem obračunu opazila in se mi pridružila na kavi, ob malici. Povedal bi ji kakšno zabavno šalo, ona bi se smejala, me prijela za roko in mi jo krepko stisnila v znak ljubezni in pripadnosti.

Nič od tega se ni zgodilo. Ko sem se vrnil v razposajeno družbo, Brigite ni bilo več. Ana Marija jo je odpeljala domov, vsaj tako so mi rekli.

Ves poklapan sem se zavlekel v kot in si vnovič natočil pivo. Ženske, ki so še ostale, so bile v glavnem pijane. Tista, ki je delala v zakladništvu, je odkrito in brez zadrege strmela vame, dokler nisem povesil pogleda in se zastrmel skozi okno. Od mene je bila starejša vsaj petnajst let, a to še ni bilo tako moteče kot njena stegna, ki so zaudarjala po zatohlem in po Chanel 5, s katerim se je, to sem videl na lastne oči, pokapala vsaj petkrat na dan.

Nenadoma sem na rami začutil njeno vlažno dlan.

»Slavko, a se dolgočasiš?« mi je rekla povsem od blizu, malodane se je dotikala ušesa, ko se je podrgnila obme.

»Ne, ne, kar dobro mi je,« sem zamrmral in se odmaknil na drugo stran stola, zdelo se je, kot bi želel pobegniti, a ni bilo tako, le neprijetno me je spreletelo.

 »Pridi, greva plesat,« je rekla in me prijela pod pazduho ter me proti moji volji odvlekla med stole, ki so križem kražem ležali po tleh. Potem me je zagrabila okoli pasu in se z vso težo naslonila name. Ženske, ki so sedele ob oknu, so utihnile, pritajeno so se hihitale in se butale s komolci in ena je, sploh ne vem katera, zavpila preko sobe:
»Pa pusti tega butlna kmetavzarskega pri miru, kaj se vtikaš vanj.«

Skoraj bi se vdrl v tla od sramu, po telesu me je oblilo in drobne kapljice potu, ki so se nabirale na vratu, so počasi drsele po hrbtu, da me je pričelo mraziti.

Končno mi je le uspelo, da sem se rešil iz plesalkinega objema, planil sem k obešalniku in zagrabil suknjič, šal sem pustil kar tam, saj ga nisem potreboval, potem pa sem zbežal skozi vrata, po stopnicah in ob gromkem smehu, ki me je spremljal do avle, mi je bilo kot obsojencu pod giljotino, tik preden se ostro rezilo zareže v njegov vrat.

Tisti večer sem nepreklicno sklenil, da kupim Ančko.

II.

Na mizo sem položil sendvič, ki sem ga kupil v bančni kantini. V njem je bilo nekaj salame, rezina sira in solata, bogato polita z majonezo. V spodnjem predalu mize sem hranil tekoči jogurt z 1,5 maščobe. Po mizi sem razgrnil prtiček in vklopil radio. Imel sem pravico do pol urnega kosila, a sem vedel, da bom vse skupaj pojedel prej kot v petnajstih minutah.

Upal sem, da bom med posameznimi grižljaji lahko poslušal prijetno glasbo za sprostitev. Bil sem zelo napet in bolela me je glava, kajti na mizi sem imel dokumentacijo, v kateri je mrgolelo nelogičnosti. A ker je bil posojilojemalec znan odvetnik, ki je bil blizu tudi vladi, si nisem smel privoščiti nobene napake. Medtem ko sem žvečil sendvič, sem se še enkrat bežno ozrl na bilanco njegovih prihodkov in ob številkah, ki so se zarisale pred menoj, se mi je zavrtelo pred očmi.

»Toliko denarja, kot ga ta tip zasluži na mesec, ne bom videl niti do konca življenja,« sem pomislil nevoščljivo.

Peter mi je po telefonu pomenljivo prišepnil, da vse, kar zasluži, pretopi v kokain in da zato potrebuje kredit. Zmajal sem z glavo. Zdelo se mi je nemogoče.

Z vala 202 so se zaslišale Lastovke Elde Viler. Nežna pesem se je trepetaje prelila po pusti in tihotni pisarni. Zaščemelo me je v grlu. Pesem me je spominjala na davne čase, ko sta še živela oče in mama in mi še ni bilo treba oditi od doma.

Nenadoma, kot bi odrezal, napovedovalčev glas prekine znano melodijo in šele čez nekaj trenutkov se zavem, kaj mi sploh pripoveduje.

»… danes so poslanci z večino glasov potrdili, da Družinski zakonik stopi v veljavo s prvim junijem. Predvidevamo, da bo letošnje poletje potekalo v znamenju gejevskih porok, česar se že veselijo naši hotelirji, ki so v ta namen pripravili več zanimivih in atraktivnih aranžmajev za mladoporočence...«

Otrpnil sem. Grižljaj se mi je zataknil v grlu in zdelo se mi je, da se je svet v trenutku postavil na glavo. Toplo me je zaščemelo v nedrjih in nepričakovani val ognjenih zubljev je z vso močjo zagorel v prsih, tik pod srcem.

Pograbil sem telefon in poklical svojo najljubšo poslanko, cenjeno gospo Majdo O.

»Oprostite, da vas motim, ampak … A drži, kar so pravkar povedali na radiu?« sem zajecljal v telefon.

»Seveda drži, dragi moj Slavko. Kaj ste pa mislili? Mar ne zaupate naši stranki? Mi zmeraj držimo besedo!«

»Potem ... potem ... potem … se bom lahko tudi jaz poročil s svojo Ančko?«

»Lahko se boste poročili s komerkoli boste želeli. Ljubezen bo imela od danes naprej krila!«

»Kaj takega, kaj takega!« sem nerodno jecljal in solze sreče in zadovoljstva so mi pričele nekontrolirano teči po licih. Z odločno kretnjo sem zagrabil preostanek kosila in ga zalučal v koš.

»Bilo bi sramotno, če bi na tako pomemben dan žvečil ta prekleti sendvič,« sem dejal in si z obema rokama poravnal kravato. Pravzaprav bi jo moral zrahljati, ker me je tiščala, a tega nisem storil. Dan, ko so moji preljubi poslanci sprejeli eno najpomembnejših odločitev, se je moral zapisati v zgodovino.

Papirje o kreditih sem malomarno zalučal v predal in obrnil ključ.

»Odvetniček bo kakšen dan pač moral počakati!« sem zamrmral na pol zlobno, na pol privoščljivo.

Pograbil sem aktovko, se mimogrede pogledal v ogledalce, ki sem ga potegnil iz levega žepa in odločno odkorakal do dvigala.

»Kam pa kam, srček?« se je obme obregnila Brigita in mi pomežiknila.

»Proslavljat, draga moja, proslavljat!« sem bil konkreten. Naj ve, mrha nemarna, da se tudi brez nje lahko na tem svetu dogaja marsikaj.

»Greš na zmenek ali kaj?« je hitro nadaljevala in se brez zadrege muzala.

»O, ne, ljubica moja, grem na poroko in to lastno!«

Besede so mi kar same zletele preko ustnic, za hip mi je bilo celo žal, a potem sem zoprno misel odgnal kot sitno muho.

Po Miklošičevi sem tekel, kot bi mi gorelo za petami.

»Pazi, kje hodiš, kreten!« so kričali za menoj, a se nisem menil zanje. Hitel sem domov, k svoji Ančki, da ji povem veselo novico.
Od danes naprej ne bo samo moja ljubica, ampak tudi zakonita žena.

Ob teh besedah, ki so se mi ugnezdile v srce, me je od sreče dvigovalo nad oblake in imelo me je, da bi delal stoje in se prekopiceval  kot otrok.

Malo pred avtobusno postajo sem se spomnil, da z Ančko nimava poročne obleke.

Najraje bi se povlekel za ušesa zaradi očitne malomarnosti.

Mrzlično sem pogledal na uro.

Do tretje je manjkalo le še petnajst minut.

Obrnil sem se na petah in oddirjal po isti poti nazaj. V bližini Parkirne hiše je bila trgovina, v kateri sem nekoč v izložbi že videl poročne obleke.

Ves zadihan sem se ustavil pred njo, srce mi je razbijalo kot noro, bil sem ves prepoten in srajca se mi je lepila po hrbtu, kot bi bili sredi poletja.

Brez razmisleka sem pritisnil na kljuko in planil skozi vrata.

Na srečo ni bilo nikjer nikogar, le zdolgočasena prodajalka je pri blagajni prelistavala Jano.

Aktovko sem preložil v desno roko, z levo pa sem se naslonil na pult.

»Poročno obleko potrebujem. Belo, v čipkah, najlepšo, kar jih imate.«
Glas, s katerim sem našteval, kaj želim, se mi je za spoznanje tresel. Sicer pa ni bilo to nič čudnega, kajti ogenj, ki se je razraščal v mojih prsih, je vedno bolj plamtel in bal sem se, da me bodo plameni spremenili v pepel prej, preden bom prišel domov in Ančki sporočil veselo novico.

Prodajalka me je pogledala, kot bi ne imel vseh koleščkov.

»Ne razumem. Kakšno poročno obleko neki? Za vas?«
»Ne, ne, ne, za mojo bodočo ženo. Visoka je 1,65, vitka, s prsmi številka 75/C, zelo lepa …«

Ženska se je za korak odmaknila od pulta.

»Zakaj vaša gospa ne more priti sama?«
Njeno vprašanje me je užalilo in prizadelo obenem.

Prasica, kako si drzne!
»Pač, ne more,« sem ji odgovoril čez nekaj dolgih trenutkov. Spet sem pogledal na uro in v grlu me je stisnilo v smrtni grozi, kajti minute so brzele mimo z nadsvetlobno hitrostjo.

Na srečo je babnica neumna le skomignila z rameni in odhitela nekam v ozadje, od koder se je čez čas vrnila z belo obleko, posuto z biseri.

»Velikost?«
»38«, je odgovorila naveličano.

»Zavijte mi jo, takoj, mudi se mi!« sem jo priganjal in vlekel iz denarnice kartico Mastercard.

Ubogljivo je naredila, kar sem ji ukazal.
»726,45 evrov, prosim,« je dejala, ko je porinila predme še račun.

»Toliko?!« sem se začudil. Sanjalo se mi ni, da poročne obleke stanejo pol moje plače.

»Vaša bodoča žena bo nosila unikatno. Izdelali so jo ….«
Povedala je naslov ateljeja, a se ga nisem zapomnil. Ni se mi zdelo pomembno.

V cvetličarni Flora sem kupil še šopek belih vrtnic.

»Se boste kmalu poročili?« je bilo radovedno mlado dekle, ki mi je rože zavilo v roza papir.

»Seveda!«

Najraje bi jo objel, ker je bila prijazna z mano.

III.

V bloku je vladal mir. Dr. Perjed je bil v službi, kajti tudi njegovi čevlji so samevali in žalostno kazali jezike. Nemarno sem brcnil v prvega, ki je ležal tik pred mojim predpražnikom.

»Psihopat! Kdo ima še danes  doma tisoč parov čevljev!« sem pomislil, kot že tolikokrat v zadnjih letih.

Medtem ko sem vtikal v ključavnico ključ, me je prešinilo.

»Kaj pa, če bi si kakšen par izposodil, saj zato sploh ne bo vedel?«

Prihuljeno sem se ozrl okoli sebe. Vrečko s poročno obleko sem z vso nežnostjo odložil v predsobi na stol, aktovko sem obesil na kljuko, suknjič prav tako.

Nikjer ni bilo nikogar. Še pes, ki je po navadi lajal v sosednjem stanovanju, je bil tokrat tiho. Čevlji, ki so bili zloženi v vrsto, tik ob zidu, so me vabili. Mamljivo vabili. Šele sedaj sem opazil, da so vseh barv. Ne le črni in rjavi. Vmes so bili temno rdeči, vijoličasti, semiš, čevlji s sijočim usnjem, zamolklimi odtenki, z luknjicami, špičasti, v modro-beli kombinaciji, zeleni s svetlim podplatom, z vezalkami, zadrgo, paščki, kombinirani s platnom in bleščicami.

Zavrtelo se mi je v glavi.

Čevljev je bilo preveč, da bi se zlahka odločil, v katerih bom šel k poroki. Stekel sem v kuhinjo in natočil kozarec vode. Četudi ni bilo vroče, sem bil žejen kot sredi najbolj soparnega in zatohlega poletja.

»Razmišljaj, razmišljaj Slavko!« sem govoril in si brisal potne dlani ob hlače.

Prešinilo me je, da bi si jih moral umiti, a zato nisem imel časa.

Še enkrat sem stopil na prag in ko sem s pogledom zaobjel čevlje, ki so ležali pred menoj, sem se zazrl v črno-bele, brez vezalk. Ob strani so imeli sponko, lično in nevsiljivo.

Nasmehnil sem se.

Previdno sem jih vzel v naročje in stisnil k sebi. Dišali so po usnju, zelo sveže in pristno, kot bi jih kdo pravkar zloščil.

Še enkrat sem se nagnil čez ograjo. Bilo je tiho kot v grobu.

Upam sem le, da dr. Perjed ne bo opazil, da mu manjka par.

Roki sta se mi še zmeraj rahlo tresli od nervoze, ko sem brskal med srajcami. Imel sem dve beli, a nobena ni bila najbolj čista. Vsako sem imel že vsaj dvakrat na sebi. Nazadnje sem izbral tisto, ki je imela ruski ovratnik. Nekoč mi jo je kupila mama in ko sem jo prvič oblekel, je sijala od sreče in ponosa. Ob misli nanjo, me je zaščemelo v očeh.

V spodnjem predalu omare sem imel vsaj sto kravat. Nekatere so bile službene, druge sem si kupil ob različnih priložnostih. Rumene, z velikimi črnimi krogi, ki so bili neenakomerno posejani sem in tja, še nikoli nisem nosil. Brez razmisleka sem jo potegnil na dan in ko sem jo položil zraven bele poročne obleke, sem v trenutku spoznal, da si boljše kombinacije skoraj ne bi mogel zamisliti.

IV.

Odločil sem se, da zadnjo noč preden rečem usodni da, prespim na kavču. Že stari ljudje so govorili, da ni dobro, če ženin vidi nevesto na dan pred poroko. S tem, da jo bom moral jutri sam obleči, si sploh nisem belil glave. Malo pred polnočjo, ko sem se še zmeraj premetaval po postelji, sem se boleče zavedel, da mi manjka njena bližina, vonj, njen dotik. K sebi sem stisnil blazino, toda že čez nekaj časa sem jo zalučal na tla, ker sem pričel kihati. Očitno sem bil na peno, ki se je skrivala v notranjosti, alergičen.

V zvoniku je odbila druga ura. Četudi je bilo okno zaprto, sem slišal vsak najmanjši premik težkega zvona. Zgornji del pižame mi je zlezel pod pazduho in po golem hrbtu me je neprijetno hladilo. V temi sem poiskal haljo in se ogrnil z njo. Bosi nogi sta zdrsnili v copate, in prej, preden sem odškrtnil vrata v spalnico, kjer je počivala Ančka, sem se še dvakrat brcnil v goleno. Zaklel sem tako, kot sem včasih slišal preklinjati očeta, zlasti še, kadar mu je kladivo ušlo iz rok in se je po nerodnosti udaril po prstu.

Ančka je ležala točno tam, kjer sem jo pustil prejšnji dan. Bila je pokrita z rjuho in njeni črni lasje so se kot slap spuščali preko blazine. Prsi, ki so se bočile pod spalno srajco, so bile jedre in čvrste in ob misli, kako voljno so se vsakič vdale mojim dlanem, sem se nasmehnil.

Pobožal sem jo po licu. Ob nežnem dotiku so se ji okoli ust naredile drobne gubice, veke so se razprle in vame se je zazrla s svojimi velikimi modrimi očmi.

»Ljuba moja ...« sem dahnil, potem pa sem se sklonil bliže in jo poljubil na čelo.

Z dlanjo sem počasi zdrsnil na njen vrat in se poigral z gumbom na pižami. Počasi sem ga odpel in za trenutek zaprl oči, kajti pogled na razgaljeno ramo me je zmeraj spravil pokonci.
»Moj bog, kako si lepa!« sem zašepetal in jo previdno stisnil k sebi.

Komaj slišno je zaječala, ko sem se dotaknil nabrekle bradavice in jo zaobjel z vročimi ustnicami.

»Oprosti mi, ker sem te pustil vnemar, ljubica moja. Naj se gredo solit stare vraže, moja si, moja in niti eno noč te ne bom pustil same!«
Zdelo se mi je, da se je drobno nasmehnila in še bolj sem jo privil k sebi. Potem sem si slekel pižamo in ko sem stal pred njo gol, me je imelo, da bi se zjokal od silne ljubezni, ki sem jo čutil do nje.

Iz vrečke sem počasi izvlekel belo poročno obleko in prej, preden sem ugotovil, kje je spredaj in kje zadaj, sem bil že slep od silne strasti, ki me je vlekla k edinemu bitju, ki mi je v tem življenju kaj pomenilo. Skrbno sem poravnal gube in gubice in ko sem ji z glavnikom uredil še lase, me je razganjalo od ponosa.

Nihče na svetu ne bo imel tako lepe neveste.

Previdno sem jo položil nazaj na posteljo in v tistem trenutku, ko sem jo hotel pokriti z rjuho, da je ne bi zeblo, je narahlo razkrečila nogi, le toliko, da so metulji, ki so že ves večer frfotali v mojih nedrjih, planili pokonci, razprli krila in se dvignili navzgor, daleč, daleč navzgor … Zakopal sem glavo v šumečo svilo, z zobmi sem odtrgal podvezico, z jezikom sem se dotaknil njenega trebuha, in potem ko sem se povzpel nanjo, so me oblile solze sreče, ki niso prenehale teči niti tedaj, ko sem ves izmučen in izžet obležal med zmečkanimi rjuhami.

»Ko boš moja žena, se bova ljubila stokrat na dan,« sem zašepetal in jo še enkrat poljubil na usta.