JUTRI 2052

  S R E Č N O ! vir ''Še kol je lepši, če se nanj dene lepa obleka,'' pravi slovenski pregovor. Kadar bomo brez pravega vzroka slabe volje, se spomnimo nanj. Čas od Božiča do Silvestra mi je pri srcu predvsem zato, ker smo ljudje takrat precej drugačni. Predvsem bolj prijazni. Zdi se, da vsaj na videz zakopljemo bojno sekiro in poskušamo biti tudi do drugih boljši, bolj človeški. Bolj strpni, manj razdražljivi, pikolovski. Celo potrudimo se, da ne zbadamo, mečemo polen pod noge, ne sitnarimo za vsako mišjo dlako. Ko na FB zapišem kakšno razmišljanje, mi včasih kdo očita, da to storim zaradi ''lepšega''. Verjemite, da ne! Zgodbe, ki jih berete, so vzete – vključno z mojo spremno besedo – iz resničnega življenja. Na Božični večer, v času, ko je bil Miha z družino v toplicah, so mu nepridipravi, stari od 9 – 14 let, izropali hišo. Odnesli so, kar se jim je zdelo vredno, vse ostalo pa so uničili, razbili ali do neprepoznavnosti poškodovali. Eden od sosedov j

 dragi prijatelji, vse leto sem objavljala različne zgodbe, ki sem jih zapisala po vašem pripovedovanju. Danes vam zaželim le srečno in zdravo leto 2023. Zelo od srca! Pa ne pozabite : nekaj knjig po praznični ceni je še na voljo. Pišite na mail: jutri2052@gmail.com

  Včeraj zvečer me je skupina obiskovalcev žirovskih jaslic povabila, da jim povem to in ono o svojih knjigah. Pa sem jim. Upam, da so bili zadovoljni. Na koncu- med vprašanji- pa pade namig, naj v bodoče več pišem o srečnih zgodbah. Da manjka teh. Verjemite, namig mi ni šel iz glave še pozno v noč. Kako pisati o srečnih zgodbah, ko pa jih ljudje zelo neradi delijo z drugimi? Kako pisati o sreči, ko vsak od nas ve že iz pregovora, da je '' sreča opoteča ''? Kako pisati o sreči, ko iz prakse vemo, da lahko ta za nekoga drugega pomeni tudi veliko nesrečo? Recimo: Jani je istočasno ''plavšal'' dve dekleti. Ko se je poročil s Klavdijo, jo je neizmerno osrečil, njeno konkurenco pa je spravil v obup, iz katerega se še dolgo ni pobrala. Ko je Miha na gasilski veselici zadel avto, je bil presrečen. A le kratek čas. Med domačimi je dobitek povzročil nemalo zdrah. Miha je že čez pol leta avto prodal, pa še ni bilo miru. Jolanda je bila presrečna, ko je končno odpr

  Pred dnevi so v Reykjaviku nagradili animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. Scenarij za ta film pa je bil prirejen po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače , 1. del, Milene Miklavčič . . Ker gre za zgodovinski dogodek, bo ekipo ministrica za kulturo Asta Vrečko , danes povabila na sprejem in kosilo v Vilo Podrožnik.

    Spoštovani, Leto 2022 je bilo pestro in zanimivo. Prvič: izšel je že četrti del zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zbirka ima že več kot 1800 strani! Drugič : tudi prvi trije deli zbirke so še zmeraj zelo brani! Tretjič : Evropska filmska akademija je v Reykjaviku nagradila animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, režiserke Urške Djukić z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. Ideje zanj je režiserka črpala iz prvega dela Ogenj, rit in kače niso za igrače. Četrtič : takole mi je napisala Manca Košir:''Danes v DELU kolumnist Simon Popek piše, da je prav ta tvoj naslov zanj najboljši naslov knjige sploh! Bravo, Milena!'' Petič :srčno si želim, da bodo zgodbe prihajale tudi v prihodnje. Šestič, zelo od srca :  Vsem skupaj želim lep Božič, v novem letu 2023 pa veliko zdravja, dobre volje in čim več prijaznih, nasmejanih in srčnih ljudi, ki vam bodo prečkali zasebne in službene poti! Milena Miklavčič ( Na fotografiji so ja

  M oji virtualni prijatelji, objave, ki jih delim, radi berejo. Prav pa je, da povem, da sem vse te tematike, ob katerih se nekateri tudi čudite, obdelala v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače . Vse te zgodbe so od tam. * Skoraj 40 let sem- najprej kot novinarka na radiu Sora- vabila sogovornike pred mikrofon za oddajo '' Zanimivi ljudje živijo med nami' '. Kmalu sem začela objavljati izpovedane zgodbe v ' 'Usodah '' za Gorenjski Glas (še danes jih pišem), s svojimi prispevki o ljudeh, ki trpijo, sem popestrila marsikatero TV oddajo ''Pomagajmo si '' na TV Koper…. * Zgodbe, ki jih poslušamo, pridejo ''človeku v kri''. Sploh, če imamo radi ljudi, če radi poslušamo, če nas ZANIMA, če smo RADOVEDNI ! In jaz sem vse to in še kaj, že od nekdaj bila! * Zgodbe, ki jih berete v knjigi NISO LITERARNE stvaritve, so le preprosti zapisi različnih pripovedovanj. Nekateri so o svojem življenju pisali tudi sami in mi potem posl

  Da je treba poskrbeti za čistočo ust in zob tako kot za ostale dele telesa, je zelo pozno prodrlo v zavest ljudi. Pred 2. sv. vojno so se, največkrat zaradi pičle hrane in skromnega načina življenja, spopadali z zobno gnilobo že v najstniških letih. Zobozdravnik (dentist) je bil v Ljubljani (tudi v nekaterih drugih večjih mestih), bil pa je zelo drag. Da so si lahko uredili zobovje, so nekateri bogatejši morali prodati njivo, del gozda ali travnika. Krone so bile srebrne in zlate. Tisti, ki so jih imeli, jih niso skrivali. Ponosno so jih razkazovali, saj so dali drugim vedeti, da nosijo v ustih celo bogastvo. Če pobrskate med foto-zapuščino prednikov, boste hitro opazili, da so mladoporočenci iz tega obdobja na fotografijah zelo resni. Redkokdo- če sploh kdo- se smeji. Razlog je preprost: ustnice so stiskali skupaj zato, da niso razkazovali gnilega ali manjkajočega zobovja. Tistim, ki so se ''specializirali'' za ruvanje zob, so rekli ''šintarji''. S či