JUTRI 2052

  KJE JE OTROK? Nosilka osrednjega lika je socialna delavka  Kristina.  Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko jo sredi vročega poletja najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi lahko bil kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Je njena smrt povezana z izginotjem dečka pred petdesetimi leti, morda z izginotjem deklice Pije? Z ljubimci, ki jih je imela? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.  Psihološki triler  Kje je otrok?  vas bo navdušil, prebrali ga boste na mah! Naročilo na mail jutri2052@gmail.com ali  naročilo na Milenini strani

  Rupnikova linija v očeh Bartelčkovega Franca Med tistimi, ki jim   zmeraj z velikim zanimanjem prisluhnem, je tudi Franc Jereb, Barteljčkov z Jezerske ulice. Že kot   mulc je služil pri Omejcu v Rovtah. Tja je prišel marca meseca leta 1932, ko mu je bilo enajst let. Hrib Strmica, ki je bil pozneje prodan vojski za gradnjo bunkerjev, je bil skoraj v celoti last tega kmeta. Ko so leta 1935 pričeli hoditi tam okoli geometri in začeli z različnimi meritvami, so med drugim    naredili tudi prve specialke, ki so marsikje v uporabi še danes. Leto kasneje   je prišla jugoslovanska vojska in se nastanila pod Strmico. Nanje Franca vežejo v glavnem prijetni spomini. »Nekoč me je ustavila žandarmarija, ker sem se od Omejca vračal domov. V žepu sem imel fotografijo, na kateri sem bil v vojaški uniformi. Razložil sem, da so me vojaki, ki so bili nastanjeni pri Omejcu, malo za šalo, malo zares,   preoblekli in me potem fotografirali. Takrat se mi je zelo fajn zdelo, žandarji pa so moje besede

  Milenina spletna stran ena zgodba Klemen je odraščal v številni družini. Ko mu je pri sedmih letih mama umrla zaradi hude in neozdravljive bolezni, sta z bratom čez kakšno dobro leto dobila mačeho. Oče jo je našel kar znotraj družine: mamino sestrično. Bila je ločena, v zakon pa je pripeljala dve deklici. »Spomini na očeta, ki se je, sveže zaljubljen, obnašal, kot da bi bil ves čas pod vplivom alkohola, niso lepi. Z bratom Jankom sva se vsak večer, ko sva bila sama v sobi, v postelji držala za roke ter poslušala ata in mačeho, kako se smejita v kuhinji. Tisti smeh sem mu zelo zameril. Tudi v spalnici sta bila dovolj glasna, da sva vedela, kaj počneta. Anka in Andreja, ki ju je mačeha pripeljala s seboj, sta bili starejši od naju: ena je obiskovala osmi razred, druga pa prvi letnik trgovske šole. 'Kaj bo ta trapast froc!' mi je govorila Andreja in me ščipala pod mizo. Janku sem pomagal pri domačih nalogah, branil sem ga pred mularijo, ko so mu nagajali. Ata se je po vasi hvali

  Naročilnica intervju Gorenjski Glas Draga Milena, knjigo sem prebrala, natančneje rečeno, sem jo požrla. Škoda, sedaj je ni več. Ko prebiram nekaj kar mi je všeč, počnem to vsak dan po malem, da dlje traja. Rada berem, a težko najdem pravo literaturo zase.  Kje je otrok? je dobra kriminalka, ki kar kliče po nadaljevanjih. Če mene vprašaš, super bi bilo, da razviješ iz tega fanta, ime mu je Dino, trajnejši lik zanimivega preiskovalca na naših tleh. Obožujem slovenske kriminalke, tudi jaz, ne le drugi na FB. obožujemo tuje knjige s podobno vsebino, namesto da bi zgodbe iz domačih logov.  Življenje je konec koncev le  jin in jang. Naj dodam, da je v tekstu nekaj tako dobrih stavkov kot npr.: .... kulise sreče so se podrle. .. ..... sneži, kot bi se nebesom zmešalo.... ..... policisti v hiši pomenijo sramoto ..... ..... namesto, da iščeš rešitve, si izmišljuješ probleme ... ... brskanje po smeteh človekovega življenja. ... oh pa še kaj bi se našlo.  Lučka 💥 L. N. Knjiga : "kje je o

  Ljubezen in sovraštvo Ko že mislim, da o ljudeh vem vse, kar se lahko ve, pride kaj, ko me preseneti in prizemlji. V bistvu se ne zgodi kaj ''velikega'' ali pretresljivega. A, žal: strup se že od nekdaj skriva v majhnih flaškah. Pred dnevi me je neka gospa prosila, če ji uredim govor, ki ga bo imela ob 99 babičinem rojstnem dnevu. Kasneje je beseda dala besedo, mimogrede mi je povedala, da je članica neke zaprte FB skupine, v kateri se pogovarjajo ''marsikaj''. Radovednica, kakršna sem, sem jo vprašala, kaj ta ''marsikaj'' pomeni. Brez težav mi je pokazala…. Verjemite, bila sem zgrožena. Nisem mogla verjeti, kako nizko se lahko ljudje (ženske) spustijo! Vem, da je opravljanje del vsakdana zlasti pri tistih, ki imajo preveč časa pa premalo dela. Milo rečeno. A da pišeš umazane grdobije na račun ljudi, ki jih niti ne poznajo, je pa skregano z vsako logiko. * Z virtualnimi pritlehnostmi imam, čeprav bolj kot ne posredno, že nekaj izkušenj.

  Milenina spletna stran Končno mi je uspelo, da imam svojo spletno stran. Mislim, da je imela Karin Berce srečno roko, saj ji je zelo lepo uspela. Prisrčno vas vabim, da jo obiščete. če boste želeli kupiti eno od knjig, boste na spletni strani zelo hitro našli tudi opcijo ''trgovina''. Dobrodošli!

  fotka je simbolična Življenje, kot ga ni imel vsak Včasih, po toliko letih poslušanja različnih zgodb, se mi zdi, da vem že skoraj vse. Da je pravzaprav nemogoče, da bi lahko slišala še kaj drugačnega. A vsakič znova, ko potrkam na nova vrata, ko spoznam novo ''usodo'', boleče in trpko spoznavam, da ima življenje toliko različnih različic, da je nemogoče, da bi v naslednjih 100 letih spoznala vse. Takšne misli so me prevevale tudi ob obisku Maksa iz Kranja. Ko sva si stisnila roki, nisem niti slutila, da prijazni gospod s poljanskim naglasom v sebi skriva toliko bridkosti in gorja. ''Doma sem bil v Volaki,'' je začel. ''Bili smo zelo revni, ata je bil zaposlen pri lesnem trgovcu, ki je imel takrat v lasti celotno območje gozda Blegoša in Pokljuke. Bilo nas je veliko pri hiši, vsako leto se je rodil nov otrok in ko sem bil star devet let, sem šel služit. Še danes se je spomnim, kako je tista gospodinja vstopila v hišo in rekla mami, da bi en