JUTRI 2052

Jakobova zgodba Tudi mene je današnja zgodba pretresla. Četudi zdaj, na starost, težko živim, je bilo tudi meni v mladosti z medom, mlekom in perjanico postlano. Bila sva dva otroka partijskega veljaka in lepotice Krajevne skupnosti. Imeli smo veliko stanovanje blizu občinske zgradbe, potem smo kupili hišo na obrobju mesta in vikend v Kranjski gori…čeprav smo hodili smučat v sosednje države. Tudi v Francijo, v Tri doline. Sestra je bila čuteča punca, nikoli nisem razumel, zakaj je toliko pomagala drugim. Ena zgodba mi je še posebej ostala v spominu. Najbolj odštekano je bilo, ko smo šli po maturantsko opremo v Italijo. Z mamo sta dolgo izbirali obleko in ko ji je ena dokončno ustrezala, je hotela še eno, a malo večjo številko in v drugi barvi. Mama se je bunila, ker takšne obleke vseeno niso bile poceni. Na koncu je sestra dosegla svoje in domov sta odšli z dvema oblekama. Nič nisem spraševal, jasno mi je postalo šele na plesu, ko sem zagledal njeno prijateljico v tisti drugi obleki. J

  Karel je letnik 1958. Pogosto ga boli srce, ko posluša mlado generacijo, češ kako lepo je bilo včasih, kako je bilo poskrbljeno za vse. Če ugovarja, mu rečejo, da ni hvaležen ali pa da se izmišljuje, ko trdi, da je bila revščina, v kateri je odraščal, nepopisna. »Naša družina je bila ena tistih z veliko otroki. Kolikor jih je Bog dal. In ta je imel pri nas srečno roko, saj nas je bilo osem. Oče je bil skrben, mama natančna in stroga. Ne pomnim, da bi si starši kdaj kaj privoščili. Od očetove delavske plače ni ostalo nič. O priboljških smo lahko le sanjali. V najemu smo imeli njivo, kjer smo pridelali krompir, zelje, fižol. Štiri kokoši so nesle jajca, a za osem lačnih ust jih je zmeraj zmanjkalo. Ko je mama za kosilo pripravila pečenega zajca, smo ga prej, preden ga je postavila na mizo, pojedli z očmi. Spali smo dva po dva v isti postelji. Midva z bratom je nisva imela, ker ni bilo zanjo nikjer prostora. Spala sva na dveh žimnicah, ki smo ju zvečer porinili izpod peči na sredino

  Pogovori o menstruaciji so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se, da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole. Leta 1963 leta sem bila stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar. Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik , ki smo ga imeli zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja, saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi, ki je tekla od bogvekje. Vso noč sem prebedela

  Dr. Gorazd Stariha je arhivski svetnik v kranjski enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Pravi, da je sodno arhivsko gradivo neizčrpen vir družbene preteklosti, pisal je o razbojništvu, umorih, pijanstvu, odgonu, vprašanju časti, najdencih itd. Zgodbe, ki jih najde, objavlja v GG. Zakaj med tako veseli, da to počne? Tudi zato, ker ''njegovi'' arhivi dokazujejo, da so moji sogovorniki pogosto povedali še ''premalo''. Dokazujejo pa tudi, kako malo (nič) danes vemo o preteklosti. Ena od teh: "....Silič je pojasnil, da sta mu bili obe dekleti sicer znani že od prej, videval ju je po gostilnah, na primer pri Slonu, kjer jima je večkrat dal kruha ali tudi kak krajcar. Od kod sta vedeli, kje je stanoval, ni imel pojma, najbrž sta ga že kdaj prej videli, ko je šel domov. Zavedal se je, da ni bilo pametno, da je otroka peljal v svojo sobo, in ne na primer na policijo. To je storil zgolj iz usmiljenja, ker, kot je že povedal, je bil tudi velik ljubitelj otr

  Martina se v domovino redno vrača konec oktobra. »Dokler bo še mama živa, potem pa verjetno ne več,« mi je rekla, ko sva se včeraj pogovarjali po Skypu. Stara je 63 let, pravi, da je še zmeraj na višku (delovne) moči. Verjamem ji, ker je v svojem poklicu, ki ga zelo predano opravlja, tudi zelo inovativna, ne sedi in ''ne uživa'' ob minulem delu, kot se v tej starosti pogosto počne. V tujino je odšla pri enaintridesetih. Pa ne bi- že zaradi mame ne- če ji ne bi metali polen pod noge. Zaposlila se je v domačem podjetju, kjer so ji dajali tudi štipendijo. Četudi je bila najboljša učenka, najboljša študentka, pa to v službi ni veljalo nič. Pomembno je bilo le, da je stric pri lovu nekoga ubil. Za povrh je bil njen šef moški, ki ni imel niti dokončane srednje izobrazbe, znal pa je obilo ''jebati folk'' in na ta način vzdrževati pokorščino na oddelku. Da bi Martina napredovala? Ni bilo misliti! »Če ji ne bo kaj prav, bo streljala na nas!« so se resno šalili

  Zakaj je Kristina morala umreti? Roman  KJE JE OTROK?  Vas bo spodbudil k razmišljanju o skrivnostih, ki jih malodane vsak od nas nosi v sebi in skriva pred drugimi. Včasih nas te lahko porinejo tudi preko roba. Nihče ni le angel in nihče le pošast. Vprašanje je le, kdo je pripravljen tudi moriti? pravijo, da podobne knjige na  knjižnih policah še ni bilo. Zgodbe, ki se rojevajo med kuhinjskimi lonci, pletejo tesne vezi med babicami in vnuki. Eni in drugi pa bi jih morali pod nujno prebrati!  Hkrati pa lahko povem, da je zunaj že tretji letošnji dotisk trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače. Vesela sem, da se te knjige vedno bolj berejo! Če bi jo želeli imeti tudi vi, jo lahko pod ugodnimi pogoji naročite na: Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Svoje želje lahko sporočite tudi na mail jutri2052@gmail.com

    »Moža Jerneja sem spoznala prek ženitovanjskih oglasov v Nedeljskem. Moram reči, da mi je bil neizmerno simpatičen že na prvem srečanju. S seboj je prinesel fotografije, ki so ga prikazovale med petjem in plesom folklorne skupine, v kateri je sodeloval že iz šolskih let. Zdel se mi je pošten, pameten, ni bil vsiljiv. Vedno pogosteje me je obiskoval, tako da so ga vzljubili tudi moji domači. Po letu in pol, ne prej, sva postala tudi intimna. V postelji me je presenetilo, da je kar ležal in čakal, da bom vso stvar sama izpeljala do konca. Še dobro, da sem prebrala kakšno knjigo, da sem vedela, kaj je treba storiti. Opazila sem, da je imel po spodnjem delu trebuha veliko brazgotin. Nekaj sem jih odkrila tudi po stegnih. Ko sem ga vprašala, od česa so brazgotine, je le skomignil z rameni. Njegova mama mi je zelo odkrito in sovražno dala vedeti, da me ne mara. Tudi s sinom je v moji prisotnosti komaj kaj govorila. Čisto pa je znorela, ko smo ji povedali, da se bova poročila cerkve