Objave

dve zgodbi, dve usodi, dve bolečini

Slika
  dve zgodbi iz komentarjev na BLOGU Prva: Imela sem moškega, ki je zatrjeval, da se nikoli ne bo poročil. Sprejela njegovo odločitev, rodila in zaživela po svoje. Rekel je tudi, da bo odšel živet v Dalmacijo, Slovenija mu je premrzla. »Prav«, sem mu odgovorila in zaključila zgodbo. Kritičnega leta 1991 poleti, ko se je že pripravljalo na spremembe, se je kar naenkrat pojavil v moji podnajemniški garsonjeri. »Podpisal bi očetovstvo, mi bi bili skupaj,« MEJE NAGOVORIL. Vesela sem ga bila in niti pomislila nisem na to, da je vmes kakšna finta. Zaživeli smo pravo družinsko življenje. V nekaj dneh novo presenečenje: velik šopek rdečih nageljnov, prstan z briljantom in snubitev. Ja, seveda ja sem rekla, še vedno prepričana, da je prišlo do čudeža. Sam je uredil vse za poroko na magistratu in povabil 20 ljudi. Čudna scena je bila: tisti iz kasarne, koder je delal, torej južnjaki in naši ljudje. Dve sprti strani za isto mizo, a je vse potekalo mirno in v dobrem vzdušju. Takrat, morda še nihče

Luknje v kondomu

Slika
Milovanova zgodba: ''Dedek Filip je bil privlačen moški, tip filmskih junakov v 50 letih. Babičina nesreča je bila, da je opravljal poklic trgovskega potnika in komercialista. Njegovo delo je bilo vezano v glavnem na ženske. Recimo: oprema stanovanj, prodaja različne posode, itd. itd. Če je hotel poslovodkinjam po trgovinah karkoli vsiliti, sploh, če nad njegovo ponudbo niso bile najbolj navdušene, se je moral zelo potruditi in uporabiti ves svoj šarm. Računal je tudi na svoj zunanji videz, včasih je za kakšno kupil tudi darilce… Pri osamljenih in nepotešenih ženskah- takšna pa je bila večina, je postal zelo zaželen. Tako se je spentljal z neko starejšo damo doma iz Goričkega. Nekoč je stara mama v avtomobilu nehote našla nekaj ''ostankov'' njunih druženj. Med ostanki so bili tudi kondomi. Pametna (beri: malo zlobna), kot je bila, je vzela šivanko in kodome naluknjala in vrnila na prvotno mesto, ne da bi dedu karkoli omenila. To sicer ni bilo težko, saj je v dru

še ena, tokrat štajerska ginekološka zgodba

Slika
 IV. Janezova zgodba je še ena od tistih, ki pričajo, da je bilo tudi nekoč intimno življenje precej zamotano. ''Pripoved, ki sem jo slišal na temo zdravnika za ženske bolezni in težave, sega v obdobje pred drugo SV. Možakar je bil res pravi zdravnik in je menda specializiral v Avstriji, toda zaradi splavov in drugih nekrščanskih oblik pomoči je bil odpuščen, ostal je brez vseh dovoljenj in tako se je poročil s starejšo premožno Štajerko. Za ''javnost'' sta imela gostilno, v prvem nadstropju pa ordinacijo. Stara mama je povedala, da je bil strokovnjak in so se ženske rade zatekale k njemu. Malo je bilo nesrečnih izidov njegovih posegov in še to so vedno skrili ali pa predstavili kot pomoč v skrajni sili. Imel je tudi specialnost, in sicer pomoč ženskam, ki niso mogle zanositi. Vedno je najprej vključeval soproge, potem šele je ''stvar'' vzel v lastne roke… Par je moral občevati v ordinaciji in on ju je seveda gledal ali delata vse prav.

Rudijeve protinosečniške kroglice

Slika
  Rudi je v življenju počel vse sorte, samo delal ni. Ker delo mu je strašno smrdelo. Na vsake toliko čas je pogruntal kakšno inovacijo in jo prodajal naivnim ljudem. Ker- to je treba poudariti- Slovenci so bili že od nekdaj zelo naivni. Preveč. Ob otvoritvi lokalnega Gasilnega doma so veljaki povedali, da so za mladino kupili tudi mizo za pingpong. Seveda so bili te novice vsi zelo veseli. Rudi je, ker ni imel drugega dela, navdušene igralce opazoval pri igri, zraven pa tuhtal, kakšne koristi bi še sam potegnil iz te igre. Potem pa se mu je prikotalila žogica k nogam. Pobral jo je, mehko in voljno in v tistem trenutku se je domislil, za kaj bi jo lahko uporabil. Ponoči je vdrl v Gasilni dom, to je bila zanj mala malica, in pobral vse pingpong žogice. Njegova mama, ki je bila znana izdelovalka domačih krem in mazil, je imela v shrambi še nekaj zaloge. Rudi, brihten, kot je bil, se je domislil: v vsak plastični lonček je dal na dno žlico sivkine ali kakšne druge kreme, vanjo pa je potla

HURA, ŠE EN PONATIS TRILOGIJE

Slika
  PONATIS OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE     HURA, ŠE EN PONATIS TRILOGIJE OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE! Lahko jih boste odnesli s seboj - na počitnice! *** Pripovedi iz ''prve roke'' so se zbirale več kot 40 let. Na skoraj 1400 straneh najdete več tisoč zgodb sogovornikov, ki govorijo o resničnem življenju včeraj in tudi danes. Tiste, ki se tičejo intime, so v slovenskem prostoru unikatne, predtem še nikoli povedane, kaj šele zapisane! Pravijo, da so to knjige, ki bi jih moral prebrati vsak. Če ne zaradi drugega, zato, da sami pri sebi razčistimo vzorce, ki se nezavedno prenašajo iz roda v rod. S popustom jih lahko kupite posamično ali v kompletu. Brez poštnine. Darilo za vse tri skupaj: majica. Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Svoje želje lahko sporočite tudi na mail jutri2052@gmail.com kNJIGE, OMENJENE V INTERVJUJU

Dober nos je bil marsičemu kos

Slika
  Kati S. :''Rojena sem leta 1948. Ko smo dobili prvega zdravnika, smo bili vsi zelo veseli. Ni bil več mlad, znal se je že prilagoditi, med drugim tudi potrebam kraja z več kot 5000 prebivalci. Razmere so ga prisilile, da je v popoldanskem času delal tudi kot zobozdravnik, pediater, ginekolog. Po potrebi je ravnal tudi zlomljene ude. Bilo je prav zabavno: dopoldne mi je vrtal po zobeh, popoldan pa ''tam spodaj''. Škoda, da je začel piti. A tudi, če je komaj stal na nogah, je pomagal pri težkih porodih.'' PS Še to: »Moja sestra, ki ima še boljši spomin od mene, je povedala še naslednje:''Nekoč so zdravnika poklicali k neki porodnici, ki je imela popadke. Ko jo je pregledoval, je iz njene nožnice pritekla sperma. Samo zaškrtal je z zobmi. Ko so se začele največje porodne muke, pospremljene z velikimi bolečinami, je poklical njenega moža in mu ukazal, naj se postavi zraven in mu ''pomaga''. Možakar se je dolgo upral, nazadnje

ginekološki odmevi

Slika
  Koliko ''ginekologov'' je še danes med nami? II. ''Ginekološka'' objava je doživela precej odmeva. Nekateri, zlasti starejši, še dobro pomnijo t. i. ''zdravniški kader'', ki je ''obratoval'' na podoben način kot dotični ginekolog. ''Medicinskih sester'', ki to niso bile, je bilo kar nekaj. No, eno sem tudi sama poznala, a moram vsemu navkljub reči, da se je z leti- s prakso, naučila marsičesa. Brez težav je bila tudi mentorica sveže izšolanemu kadru. Eden od prevarantov se je pred davnimi leti ''prištulil'' celo v operacijsko sobo. Poln sebe je bil prepričan, da bo z lahkoto tudi operiral bolnike. ?Specializacijo'' si je pridobil kot strežnik v neki bolnišnici v Nemčiji. Uradne papirje je z lahkoto kupil. Namero mu je preprečila lastna žena, ki jo je bilo na smrt strah, da bi mož poslal kakšnega bolnika na drugi svet. V 60 + letih, ko je zlasti na podeželju kronično primanjkovalo z