JUTRI 2052

Spominjam se časov okoli prepovedi kajenja v notranjih prostorih. Morda se motim, a Začelo se je s prepovedjo kajenja v bolnišnicah, šolah, zdravstvenih domovih. Ko sta se rodila moja prva dva otroka, se je še kadilo tudi v porodnišnici. Spominjam se cimre, ki je ''morala'' iti na čik takoj- nemudoma- po porodu. Nazaj so je prinesli, ker je na stranišču zgrmela po tleh. Ljudje so se jezili:''Oče umira. Vi, barabe, pa ga hočete prikrajšati še za zadnji užitek, za zadnji dim!'' Spominjam se nekega obiska na ORL. Bilo je že po prepovedi kajenja, a se jih otorinolaringolog ni hotel držati. Pred menoj je bil na vrsti nek gospod in ko je stopil v ordinacijo, je, tako menim, zdravniku omenil, naj ugasne cigareto. Zaslišalo se je kričanje na račun ''fašistoidnih'' zahtev in potem je zdravnik odprl vrata in oddivjal po hodniku. Za tisti dan je zaključil z delom, tako da sva morala s sinom na avtobus pa domov. Na račun

Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho. Pekel, ki so si ga s sovraštvom, prezirom, nagajanjem, nasiljem, morda celo z medsebojnim pretepanjem ustvarile ženske, je bil pogosto nečloveško neznosen. Medklic: ste že kdaj tudi vi opazili, da ima v večini domov (družine z nasilneži so izvzete) glavno besedo prav mati? Če že takrat, ko so otroci v odraščanju, hoče imeti zadnjo besedo, kaj šele, ko pride k hiši ta mlada?! Sogovornice so leta trpljenja pod isto streho nehote zapolnile tudi z neprimernimi besedami, kletvicami, obupom, solzami. Pri domala vseh zgodbah – nekatere med njimi so bile tudi zelo krute – je bilo značilno to, da so mnoge tašče še kot snahe preživljale podobna trpinčenja, s kakršnimi so potem zagrenile življenje svojim ta mladim. Zanimivo je bilo, da izrazite hudobije ni mogla ukrotiti niti vera. Četudi so tašče obiskovale cerkvene obrede, veljale na vasi za zgledne in pobožne ženske, so masko snele v trenutku, k

Starejši so včasih rekli, da nam življenje naloži točno takšen križ, kot ga lahko nosimo. V teoriji to morda drži, v praksi pa ne zmeraj. Nekateri pod križem, ki jih doleti, tudi pokleknejo….. Ko se pri 68-ih oziram po svoji, že prehojeni poti, se je na njej znašlo marsikaj. Moja kolena so bila pogosto potolčena, bili so tudi trenutki, ko sem se spraševala, a se je ''sploh še vredno truditi''. Vesela sem, da sem si vsakič, ko mi je bilo najtežje, rekla, no, Milenči, počakaj do jutri, mogoče bo kaj drugače. Ta ''jutri'' je lahko potem trajal več mesecev, eden tudi skoraj 20 let. .. Ti ''križi'', ki jih res ni bilo malo, so me naučili- če ne drugega- da se borim. Sliši se lepo, a v praksi je to težko ''opravilo''. .. Eno največjih bremen, ki jih naloži življenje, je, da odpustimo tistim, ki so nas prizadeli. Tudi sama sem si pogosto rekla:''Vse, samo to ne!''. Odpustiti je včasih strašno težko,

Sobota, 22. avgust 2020 Včeraj smo obeležili zanimiv dan, ki se ga ''praznuje'' ne le pri nas, temveč po vsem svetu. https://mladismo.si/…/lifestyle/21-avgust-svetovni-dan-seksa Veste, še dobro, da sem bila mlada v času, ko je bil dan seksa čisto vsak dan! Ubogi ta mladi, da ga imajo le 1 x letno... 🙂 🙃 😇 Bojim se, da je pri seksu podobno kot z do vrha polnim hladilnikom, pred katerim stojimo! Ker smo vsega presiti, tarnamo, kako, za vraga, v njem ni čisto nič jesti! Golota- povezana zlasti s spolnostjo, se nam ponuja na vsakem koraku. Že zdavnaj ne vzbuja več radovednosti, pričakovanj, želje po dotiku! Enostavno jo je preveč! Preveč na vsakem koraku! Tisti, ki se ukvarjajo z zelo mladimi, so zaskrbljeni. S spolnostjo se srečujejo že pri dvanajstih letih, nekateri celo še prej. Pa ne toliko, ker bi bili zaljubljeni, temveč zaradi ''potešitve'', zaradi ''športa''. Danes se govori o več deset spolih, ki naj bi imel

Pred osemdesetimi in več leti je bilo marsikaj drugače. Ljudje – v povprečju- niso bili toliko izobraženi, kot so danes. Na podeželju je bilo zelo malo inteligence, zdravniki so bili poredko posejani. Ljudje so se v glavnem ''preživljali'' s pomočjo ''zdrave kmečke pameti'', pa jim je kar dobro šlo. Živa so bila tudi nekatera vraževerja, ki so se radodarno prenašala iz roda v rod vse do današnjih dni. ** Potem pa je prišlo 21. stoletje. V svoji sredini še nikoli nismo imeli toliko izobražencev, kot jih imamo danes. Po drugi strani pa nismo še nikoli imeli toliko posameznikov, ki sveto verjamejo vsem, še tako bedastim in primitivnim nebulozam. Vraževerje na način ''21. stoletja'' cveti dosti bolj, kot je cvetelo vraževerje ''nekoč''. Najprej nekaj primerov od ''nekoč'' ***** Ko se je Marica poročila, je kmalu ugotovila, da je njena tašča še bolj vraževerna, kot je bila mama. Že takrat, ko so prišl

Poletja še ni konec! Časa za branje bo še kar nekaj! Trilogija je še zmeraj po počitniški ceni! Pišite na Jutri2052@gmail.com Ali pa jo naročite preko povezave https://goo.gl/1qx5mf V njih so resnične zgodbe, ki so se zbirale več kot 35 let in so unikatne v slovenskem prostoru! Prva knjiga je zelo primerna za tiste, ki jih zanima preteklost, za tiste, ki bi želeli izvedeti kaj več o intimi naših prednikov, o kateri do izida te knjige (2013) nismo vedeli skoraj nič. Druga knjiga s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje razkriva ''vzorce'', ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Zaradi molka, ki je tako značilen za Slovence, trpijo tudi mlajši rodovi. Tretja knjiga ima podnaslov Moške zgodbe . Če jo boste podarile(i) svojemu partnerju, prijatelju, znancu, bratu, očetu ali dedu, boste naredili veliko veselja! Istočasno pa boste z njo bolje razumeli tudi moško dušo.

Na vprašanje, zakaj sosede vedno znova presenetijo družinske tragedije, klinični psiholog Andrej Perko, odgovarja: " Vsaka družina ima svojo skrivnost, sam približno v treh letih terapevtskega odnosa spoznam odnose znotraj družine. Kar se tiče tega, kar vidijo sosedi, pa vemo, da se patologije skrivajo. Potem pa smo, ko se zgodi nekaj takega, začudeni, saj skrivnost družine ni vidna niti strokovnjakom, kaj šele sosedom." G. Perko dobro ve, da t. i. ''javnost'' tudi o največjih t. i. zlobnežih največkrat nima kakšnega odklonilnega mnenja. Če ne drugega, bodo za kakšnega nasilneža dejali, da sploh ni tako napačen, saj v gostilni zmeraj da za rundo. Če mene vprašate, pa bi raje zapisala, da se o nasilju znotraj družine ''nič ne ve'' zato, ker se noče ''nič vedeti''. Ker se nihče noče vtikati, ker se vsi ali bojijo ali pa upajo, da bo že kako. Takšnih, ki še danes verjamejo, da je ''vsega kriva žena'', ni več vel