JUTRI 2052

 (avtor fotografije, ki jo najdete tudi v knjigi, je Janez Pelko) Dragi bralke in bralci! Pred vami je ena redkih knjig, za katero lahko rečemo, da je ne smemo prebrati na dušek! Vsaka zgodba je vredna vašega časa in pozornosti, razmisleka in sočutja, zato je prav, da jih prebirate korak za korakom. Ta knjiga je kot življenje samo, ki ga zajemamo z žličkami, če želimo, da tekne na pravi način! S tretjo knjigo iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače , v kateri so zbrane zgodbe moških, končujem poljudne raziskave, zapise in intervjuje o medsebojnih odnosih in intimnem življenju na slovenski način. Vse tri knjige zajemajo čas od leta 1900 pa vse do danes. Želja, ki je že dolgo tlela v meni, da dam besedo še moškim, se je naposled uresničila. Tudi zapisovanje njihovih zgodb je potekalo po intervjujih, kar pomeni, da sem bila – tako kot pri zgodbah žensk – na koncu le zapisovalka, nikakor pa ne presojevalka tega, kar so mi povedali. Na začetku sem kolebal

Trilogija o medsebojnih odnosih zadnjih 100 let + še malo.  1372 strani, več kot 4.500 zgodb, 40 let dela na ''terenu'', nešteto ur za računalnikom, v avtu, pri sogovornikih.  Kar nekaj kilometrov, ki so bili prevoženi tudi zaman.  Veliko zgodb, ki so se me dotaknile.  40 let, ko so se rojevala prijateljstva.  Mislim, da se še sama ne zavedam, kakšna moč se skriva v zgodbah, ki so poslej - s tretjo knjigo- moških zgodb, na voljo tudi bralcem.

No, takooooooooooooooooo! ❤️ ❤️ ❤️ Ovojnice za tiste, ki so že naročili tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE – MOŠKE ZGODBE, so že pripravljene! Še kakšen dan, pa jo bodo že lahko prebirali! Če bi jo želeli naročiti v prednaročilu (25 €), je tukajle povezava: https://goo.gl/1qx5mf   Lahko pa kar na mail jutri2052@gmail.com 1.) Prvič v zgodovini slovenske pisane besede je na enem mestu - na več kot 500 straneh - zbranih več kot 300 moških usod, ki so jih moški povedali ali zapisali sami. 2.) Prvič v zgodovini slovenske pisane besede smo dobili v roke vsebinsko bogat, raznolik in pisan nabor moških zgodb, ki ga bodo vesele tudi ženske bralke, ki želijo moškega bolje spoznati. 3.) Moške izpovedi so naše- domače.

Včasih dobim na mizo tudi kakšno zgodbo, ki mi jo napišejo ''na roke''. Če nisem zbrana in ''pri stvari'', se mi lahko naredi velika nerodnost. Tako sem urejala nek rokopis in spregledala, da je eden od pripovedovalkinih otrok v nadaljevanju kar naenkrat izginil. Zmanjkal. ''Milena, nekaj ne štima!'' me pokliče lektorica. V tekstu začnem iskati ''izginotje'', pa ga ne najdem. Pokličem pripovedovalko in jo pobaram, kaj se je zgodilo z otrokom. Zakaj je na začetku zgodbe še bil, čez nekaj strani pa se ji je zapisalo, da je bila ''prvič noseča''. Pripovedovalka je bila nekaj časa tiho.... Preveč tiho. ''Zagovorila sem se...O čisto prvem otroku bi morala molčati. Ker ga res ni več. Dala sem ga v posvojitev.....'' Zgodba polna prevar, spolnega nasilja, zlobne matere in alkohola in še česa je tako dobila manjkajoči kamenček v mozaiku nekega življenja, dolgega komaj dobrih petdese

Pred vami je ena redkih knjig, za katero lahko rečemo, da je ne smemo prebrati ''na dušek''!  Zgodbe so vredne vaše ''počasne'' pozornosti, razmisleka in sočutja, zato je prav, da jih prebirate počasi, z razmislekom, s srcem. Korak za korakom, stran za stranjo.  Knjiga, razdeljena na tri poglavja (dedje, sinovi, vnuki), je izjemna zaradi (najmanj) treh razlogov: 1.)     Prvič v zgodovini slovenske pisane besede je na enem mestu - na več kot 500 straneh - zbranih več kot 250 moških usod, ki so jih moški povedali ali zapisali sami. 2.)     Prvič v zgodovini slovenske pisane besede smo dobili v roke vsebinsko bogat, raznolik in pisan nabor moških zgodb, ki ga bodo vesele tudi ženske bralke, ki želijo moškega bolje spoznati. 3.)     Moške izpovedi so naše- domače. S tretjo knjigo ''moških zgodb'', iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače , Milena Miklavčič zaključuje s poljudnimi raziskavam

zanimivo je tole: po tem, ko sem oddala gradivo za tretjo knjigo, je nastala neka čudna praznina. Kot da nekaj manjka! Zarana, ko je malo po peti zazvonila ura, bi sicer lahko še poležala, a nisem. Bioritem se je ugnezdil v kri in me ne izpusti iz rok.... Kaj naj v dopoldanskih urah počnem sedaj? Pletem, pospravljam, gledam TV? Brrr.... Naj začnem pisat novo knjigo? 👍 Verjetno se bo to zgodilo. A šele potem, ko bo ta, zadnja na knjižnih policah. To pa bo vsak čas... ..... ❤️ ❤️..... Ogenj, rit in kače niso za igrače, MOŠKE ZGODBE Napisala: Milena Miklavčič Izdala založba: Jutri, k.d. Žiri Lektorirala in uredila: Marjeta Žebovec Oblikovanje: Žiga Valetič Naslovnica: Danica Lešnjak Umetniške fotografije: Janez Pelko Naklada: 1.000 izvodov Tisk: Primus, Brežice Oktober,  2019

Marjan, letnik 1972,  je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. ''Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!'' mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi raz rednik. Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti. Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ, raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob ''pomoči'' sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o ''gojzarjih in smradu po kravah''. V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje razisko