JUTRI 2052

  Ob dnevu državnosti se pogosto spomnimo zastave, himne, osamosvojitve in ljudi, ki so pred petintridesetimi leti verjeli, da bo Slovenija nekoč stala na lastnih nogah. Manj pogosto pa pomislimo na nekaj, kar je prav tako pomembno kot meje, vojska ali politika – na slovensko besedo. Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Pravijo, da so tuji jeziki milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.« Danes namreč živimo v času, ko se zdi, da je vse tuje boljše. Tuji jeziki nas spremljajo na televiziji, na družbenih omrežjih, v glasbi, reklamah in celo v vsakdanjih pogovorih. V večjih slovenskih (!) mestih si že lastijo prevladujočo pravico nekateri jeziki narodov iz nekdanje skupne države. Je sploh še kakšen napis firm in trgovin v slovenskem jeziku? Koliko je staršev, ki danes dajo otroku ime Janez, Franci, Leopold? Včasih se mi zdi, kot da se skoraj opravičujem, ker govorim slovensko. Pa vendar je prav jezik tisti, ki nas je sk...

💗Gremo plavat, gremo knjige brat! 👇👇👇👇👇   krimi roman MEHKO KOT BRITEV govori o zgodbi (deloma resnični), ki  je pred leti pretresla vasico Žagarije. V njej se prepletajo govorice o prostituciji za takratno elito, bralec se sooča s skrivnostmi sklada Donovan, razmišlja o zamolčanih usodah izrabljenih žensk in deklet, sledi pa tudi kriminalistični preiskavi, ki odkriva, da preteklost nikoli zares ne izgine. Milena v knjigi predstavi tudi usodo tete Rozi (vsaj v obrisih), ki je kot služkinja živela v Trstu, na Via Colognia 13  KJE JE OTROK? Nekega dne otrok preprosto izgine. Brez sledu. Brez pojasnila. Ostanejo le vprašanja, strah in bolečina, ki ne mine niti po dolgih letih. V romanu Kje je otrok? se prepletajo usode ljudi, ki jih življenje ni božalo. Invalidni mladenič Dino, izkušeni kriminalist Robert Košir, žrtve nasilja, osamljeni posamezniki in družine, ki pod navidezno urejenostjo skrivajo temačne skrivnosti, sestavljajo mozaik zgodbe, polne napetosti, prese...

    Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na radiu Sora in sama pravi, da je bilo to obdobje, kar se ustvarjalnosti tiče, eno najbolj živahnih v njenem življenju.  Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so še v javni razpravi še vedno tabu teme.  Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami , ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode . Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v intimne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano. » Molk glede spolnosti je bil in je še kot omerta, « pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posledično mladi o inti...

  Povezava med zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače in pisanjem Vedrana Rudan je na prvi pogled morda manj očitna, kot se zdi. Rudanova piše romane, kolumne in osebno izpovedno prozo, Milena Miklavčič pa je ustvarila obsežen dokumentarni arhiv resničnih življenjskih pričevanj. Kljub temu ju povezuje nekaj zelo pomembnih skupnih točk. Prva je pogum pri odpiranju prepovedanih tem. Ko je Vedrana Rudan začela odkrito pisati o nasilju v družini, o poniževanju žensk, o spolnosti, staranju, bolezni in družbeni dvoličnosti, je marsikoga šokirala. Ne zato, ker bi si te teme izmislila, temveč zato, ker jih je iz zasebnosti prenesla v javni prostor. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače . Pred njenim izidom so bile zgodbe o spolnem življenju naših babic in dedkov, o nasilju, incestih, posilstvih, neželenih nosečnostih, prisilnih porokah in ponižanjih večinoma zaklenjene za štirimi stenami. Knjige so odprle vrata v svet, o katerem se je govori...

  ALI SO KAKŠNE VZPOREDNICE MED DRAKULIĆEVO IN ZBIRKO OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE? Odgovarja grok: Da, kar precej zanimive vzporednice bi se našle, čeprav sta avtorici pisali v različnih okoliščinah in z nekoliko drugačnim poudarkom. Slavenka Drakulić je postala znana predvsem zato, ker je znala velike zgodovinske in družbene procese pokazati skozi življenje navadnih ljudi, še posebej žensk. V knjigi How We Survived Communism and Even Laughed je opisovala vsakdanjik žensk v socialistični Vzhodni Evropi – pomanjkanje, ponižanja, drobne radosti, prilagajanje sistemu in preživetje. Zanimali so jo ljudje, ki jih zgodovina običajno presliši. Prav tu vidim prvo in najmočnejšo povezavo z vašo zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače. 1. Obe dajeta glas tistim, ki jih uradna zgodovina presliši Drakulićeva ni pisala o predsednikih, generalih in partijskih sekretarjih, temveč o ženskah, ki so stale v vrstah za kavo, pralni prašek ali higienske vložke. Tudi MM ne piše o polit...

K o gledamo serijo, kot je na primer bila Adolescence, gledalec ostaja - kljub vsemu - na varni razdalji. Ve, da gleda zgodbo o nekom drugem, nekje drugje. Lahko je pretresen, lahko se zgraža, lahko navdušeno komentira, toda v resnici ni osebno izzvan. Pri knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače pa je drugače. Tam ne gre za izmišljene like. Gre za naše babice, dedke, sosede, starše. Gre za prednike in sedanjike. Gre za pričevanja, o katerih se je desetletja molčalo: spolnost, nasilje, zlorabe, ponižanja, nezvestobo, alkoholizem, trpljenje otrok. Bralec se ne more skriti za misel, da se je to dogajalo nekje v Londonu ali Manchestru. Dogajalo se je v Žireh, Škofji Loki, Mariboru, Prekmurju, na Gorenjskem, Primorskem. Zato je zatiskanje oči pred njihovimi zgodbami še zmeraj tako izrazito in pogosto. Že od nekdaj je, žal, tako, da pogosto radi poslušamo zgodbe o težavah drugih narodov, ker jih te pač ne ogrožajo. Šele takrat, ko nekdo nastavi ogledalo lastni družbi, postane neprijetno. ...

  Ljudje, o katerih zgodovina ni pisala Ko govorimo o zgodovini, največkrat pomislimo na kralje, predsednike, generale, izumitelje in druge pomembne osebnosti. Njihova imena najdemo v učbenikih, enciklopedijah in na spominskih ploščah. O njih se snemajo filmi, pišejo knjige in pripravljajo razstave.  Toda ob njih so živeli milijoni navadnih ljudi, ki so prav tako ljubili, trpeli, delali, se veselili in jokali. O njih se zgodovina praviloma ni razpisala. Prav ti ljudje so me zanimali vse življenje. Ko sem pred več kot štiridesetimi leti začela zbirati življenjske zgodbe, nisem slutila, da bo to postal moj način življenja. Ljudje so mi odpirali vrata svojih domov in še bolj svojih src. Pripovedovali so o stvareh, ki jih pogosto niso povedali niti najbližjim. Govorili so o otroštvu brez elektrike in tekoče vode, o lakoti, vojni, nasilju, težkem delu, izgubljenih ljubeznih, pa tudi o sreči, prijateljstvu in neizmerni volji do življenja. Naj na tem mestu dodam še eno zanimi...